Asides

Otok Lefkada – osebna doživetja … Porto Katsiki

Aside July 31, 2020 Ljubica M. Leave a comment

Plaža Porto Katsiki

Znamenita plaža Porto Katsiki leži pod pečinami na južnem delu zahodne obale otoka Lefkada … in tja sva tokrat bila namenjena.

Ob vmesnem postanku v vasici Vassiliki sva se po obilnem in okusnem kosilu odpravila naprej.
Letovišče oziroma vasica Vassiliki leži v globokem zalivu na južnem predelu otoka Lefkada. Precej veliko letovišče ponuja kar pestro izbiro, poleg seveda kopanja na peščeni plaži in uživanja v odlični kulinariki se lahko turisti tudi rekreirajo na valovih morja, tu so namreč odlični pogoji za windsurferje … ki pa jih je prijetno tudi opazovati.
V času, ko sva odhajala iz vasice Vassiliki, so turisti še vedno prihajali na kosila, midva pa sva se napotila nazaj proti avtomobilu, da nadaljujeva pot, saj sva imela pred seboj še kar nekaj kilometrov.
Zapeljala sva ob vasici Vassiliki, spotoma videla še del njihove plaže in nato krenila po cesti, ki je zavila proti severu.
Do plaže Porto Katsiki je bilo potrebno narediti kar velik ovinek, bližnjica čez polotoček je bila namreč neprevozna. Cesta naju je tako vodila najprej skozi nekakšno kotlino, kjer so rasle oljke, nato skozi hribovsko vasico Agios Petros, vmes so naju tu in tam »pozdravljale« koze, ki so se pasle ob grmovjih, ovinkasta cesta naju je tako pripeljala na stransko cesto, ki je zavila ponovno v smeri jug, pred tem pa sva si lahko ogledovala precej velike gore … vsaj videti so bile tako. Seveda sva med potjo iskala pravo cesto … se tudi malce izgubila, saj so ceste precej razvejane … domačine sva spraševala za pot … in končno nama je uspelo priti na cesto, kjer sva že videla kažipote za najino plažo … kmalu sva tudi prispela do cilja.

Po precej strmem hribu navzdol je cesta v ostrih ovinkih vodila vse do parkirišč in že od daleč sva opazila, da so že visoko v hrib ob cesti parkirana vozila. Ko sva prispela bližje, se je tudi parkirišče že bolje videlo in bilo je polno … tako sva se odločila, da bova tudi midva pustila vozilo nekje ob cesti in šla pač peš naprej. Zaradi gneče je najin avto tako obtičal precej visoko na hribu. Po cesti sva se tako peš napotila do parkirišča, ob katerem so stale pokrite taverne-restavracije, tik pod njimi, globoko pod pečinami, pa se je v zalivčku bleščala bela plaža, ki jo je oblivalo turkizno modro morje.

Celotna obala je bila na tem predelu zelo strma … oranžno-belo-sive skalne stene so se dvigovale navpično in izredno visoko, ob katerih so bili ljudje videti kot majhne mravljice, barva morja pa se je prelivala v čudovitih turkizno-modrih odtenkih … lep prizor na pogled. Ob plaži je bil na eni strani majhen polotoček z ozkim grlom, do katerega je bila speljana potka in od tam je bil krasen razgled na celotno podobo okolice … na Porto Katsiki in velik del obale.

Zaradi pečin so do plaže vodile precej strme stopnice … in te so bile ves čas precej »prometne« … brez prestanka so se turisti vrstili po njih … eni dol … drugi gor … med njimi seveda tudi midva, saj drugače nisi mogel priti na plažo.
Prispela sva na plažo in jo od tu videla v precej drugačni podobi … skale nad nama so se zdele še večje, pa tudi okrogli kamenčki pod nogami so bili precej odebeljeni. Sonce se je prevesilo že čez polovico neba in plaža se je od močnih sončnih žarkov zelo bleščala. Na enem predelu so bili ležalniki s senčniki, v bližini pa se je v jami pod skalami nahajal majhen »lokalček« … z osvežilno ponudbo seveda …
Po ogledu sva si ob skali poiskala primeren kotiček, kjer sva se »zasidrala« … in uživala preostanek dneva na polno …

… do naslednjega petka …
… prisrčen pozdrav … in obilo poletnega sončka vam želim … Ljubica

Celotna vsebina

Blog, Slovenija

Bistriški vintgar

Aside July 31, 2020 Ljubica M. Leave a comment

Bistriški vintgar

Po stresnih delovnih dneh, ki jih imamo običajno med tednom, nam kakšna urica sprehoda, pohajkovanje, pohod ali kaj podobnega čez vikend nekje v naravi zagotovo poboža dušo in telo.

Tako je na en čudovit poletni sončni vikend padla odločitev za obisk Bistriškega vintgarja. Tega vintgarja še nisem videla in sem se pravzaprav zelo veselila, da si ga bom ogledala, ker sem namreč predhodno že zasledila posamezne informacije in fotografije od znancev in iz spletnih strani.
Takoj po zajtrku sva krenila od doma in se peljala skozi Slovensko Bistrico, na križišču zavila v smeri zdravstvenega doma, nadaljevala pot in kmalu videla table za Bistriški vintgar in smerokaze, ki so nama kazali pot.
Tistega dne je že dopoldan kazalo, da bo izredno vroč dan, sonce je namreč sijalo na polno … »hladna gozdna senca bo zagotovo prijala« … sva komentirala … in nisva se zmotila. Že takoj na začetku, le nekaj deset metrov od parkirišča, sva začutila prijeten hlad gozdne sence.

Hodila sva po urejeni poti in opazovala strugo potoka Bistrice, katere voda se je pretakala čez vodne kamne. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali idilične slikovite podobe okolice, potok je ves čas prijetno žuborel in oddajal prijeten hlad, iz drevesnih krošenj pa se je slišalo veselo žvrgolenje raznoraznih ptic … to je bil pravi blagodejni pohod… no ja, lahko rečem bolj sprehod.

Prispela sva do Rimskega kamnoloma, kjer sva si lahko ogledala različne kamnine, iz postavljene table sva izvedela nekaj o zgodovini nastanka kamnin in si od daleč pogledala vhod v jamo. Nadaljevala sva pot in kmalu prispela do table, kjer je pisalo slap Šum s smerokazom. Spustila sva se po poti, ki je vodila do omenjenega slapa in že od daleč videla skupinico ljudi, ki so opazovali slap.

Prispela sva tik pod slap, si ga ogledala in se za trenutek predala užitkom narave, nato pa nadaljevala pot v smeri proti gozdnemu mlinu. Med potjo sva opazovala različne večje in manjše slapove, ki so se vrstili skoraj celotno pot in žuborenje vode je postajalo čedalje glasnejše… na enem predelu je bilo že kar precej glasno. Prispela sva do starega mlina in si vzela kratek čas za malico ter si medtem ogledala mlin, saj je v notranjosti stala stara naprave za mletje.

Pot sva nato nadaljevala proti kmetiji Močnik in na poti sva si lahko ogledala še najstarejšo jelko imenovano Maroltova jelka. Po podatkih naj bi ta jelka vzklila okoli leta 1750, sedaj pa leži na tleh že od leta 2010 … žal, ker jo je zajel požar. Pot sva nadaljevala in prispela do kmetije Močnik, kjer sva si lahko ogledala še tablo z informacijami glede Bistriškega vintgarja. Odločila sva se, da je za ta dan dovolj. Zaradi najine bolj počasne hoje je bilo časovno gledano kar nekaj hoje, v eno smer sva hodila okoli tri ure in pol… in tako sva se vrnila po isti poti nazaj.

Posamezni kotički gozda, slapovi … skratka na splošno je pot ob povratku izgledala malce drugače, saj je bila svetloba spremenjena, sonce se je namreč medtem že prevesilo na drugo stran.
Ko sva se vrnila do avtomobila, je ura kazala že pozno popoldan, v najinih želodcih pa “luknja”… hja, čas je bil za zeloooo pozno kosilo.

Za zaključek bi dodala sledeče: Pot je primerna za vse starosti (vsaj večji del poti), priporočam pa jutranjo-dopoldanski start, saj je svetloba v tem času najlepša, če želite ujeti tiste prave idilične podobe gozda in potoka.

Imejte se lepo …

… obilo poletnega sončka želim… Ljubica

Greece, Lefkada, Moja potovanja

Otok Lefkada – osebna doživetja … Južni del otoka

Aside July 24, 2020 Ljubica M. Leave a comment

Južni del otoka

Letovišče Nydri leži na vzhodni obali na sredi otoka Lefkada in kot sem že omenjala skozenj poteka glavna cesta iz smeri mesta Lefkada in naprej proti jugu otoka.
Po prevzemu avtomobila, ki sva ga najela, sva takoj krenila na pot … sprva na jug otoka Lefkada, kamor je vodila cesta … in nato naprej proti zahodu do čudovite plaže Porto Katsiki, pred tem pa sva se odločila, da si spotoma ogledava še kakšen zalivček in se podkrepiva, preden greva na plažo … nekaj uric za »namakanje« v vodi in sončenje je namreč za naju več kot dovolj.
Ob odhodu iz letovišča Nydri je bila ura za nas dopustnike še dokaj zgodnja, čeprav je kazalec kazal že devet. Letovišče se je počasi že prebujalo, taverne so gostile turiste ob jutranji kavici, nekateri so bili že na pijači, plaže pa so počasi pridobivale posameznike, ki so iskali primeren prostor za kasnejše sončenje.

Najina vožnja je sprva potekala ob velikem zalivu, tu se namreč globoko v otok zajeda dokaj širok zaliv Vlicho, katerega ves čas krasijo jadrnice in raznovrstne ladjice, ob koncu zaliva pa se je cesta začela vzpenjati na hrib, od koder je bil čudovit pogled na celoten zaliv … in ker je na tem predelu kratka razdalja do južne obale, sva ob nadaljnji vožnji kar kmalu zagledala zalivčke na drugi strani … na južni strani otoka.

Cesta naju je vodila desno … in zavila sva v naslednji zaliv … do ribiške vasice Sivota. Takoj na začetku vasice je bil nekakšen »divji kamp«, kjer sva tudi parkirala. Majhna vasica je delovala precej umirjeno. Ob obali so se vrstile taverne, poraščene z izrazito bogatim zelenjem, ki so dajale prijetno senco, nekaj mizic je bilo postavljenih na robu zabetonirane plošče ob vodi, ob kateri pa so na vodni gladini lebdeli ribiški čolni, jadrnice in manjše ladjice. Sprehodila sva se po vasici in srečala le tu in tam kakšnega turista … nekaj hišic naprej in prišla sva do konca vasice, kjer je bila tudi manjša plaža … prazna seveda. Odločila sva se, da se vrneva do avtomobila in da se bova takoj odpravila naprej do naslednjega večjega zaliva in se tam okrepčala.
Vožnjo sva tako nadaljevala proti zahodu in prišla do večje znamenite vasice oz. letovišča Vassiliki.

Avtomobil sva pustila na manjšem parkirišču ob vasici in šla peš po ulicah ter kmalu prispela do centra. Takoj sva opazila živahnost letovišča … turisti so uživali ob pijači in jedači, drugi ob stikanju po trgovinicah, tretji pa spet kako drugače. Mizice so bile postavljene ob rob obale, zaščitene od sonca z velikimi senčniki ter dodatno osenčene še z visokimi drevesi, v ozadju pa so se prelivale čudovite turkizne barve morja in krasno dopolnjevale celotno podobo letovišča … , kjer se je seveda pogled za trenutek tudi ustavil. Sprehodila sva se še do pomola in si letovišče ogledala v celoti, od tam je bil namreč čudovit razgled naokoli, nato sva si poiskala mizico … in se tako ob pijači in jedači nekaj časa predajala užitkom.

V precej pestrem letovišču se je ves čas nekaj dogajalo … turisti so množično prihajali in odhajali, letovišče je namreč znano po odlični morski hrani in sem prihajajo turisti tudi iz drugih krajev na morske dobrote, v pristanišču v neposredni bližini so se pozibavale ladjice, sredi zaliva pa so se v daljavi videli windsurferji, ki so uživali na valovih. Ves čas je rahlo pihljalo, kar nama je ob sicer izredno vročem dnevu zelo ugajalo.
Kosilo je bilo odlično … sedaj pa z brisačo na plažo … do katere še morava seveda priti… oziroma se do tja peljali … do znamenite plaže Porto Katsiki …