All posts by Ljubica M.

Moje ime je Ljubica, sem ljubitelj morja in sonca, popotnik in raziskovalec … če se seveda lahko tako izrazim. Ampak moja življenjska pot je bila pred leti popolnoma drugačna, 22 let svojega življenja sem namreč aktivno preživljala na glasbenih odrih, medtem sem se podajala tudi v slikarski svet in raziskovala svoje sposobnosti ustvarjanja realističnih podob na platnih. Glasbeni oder sem nato zamenjala z drugimi aktivnostmi, tako sem sčasoma postala blogerka … navsezadnje je bilo takšno in drugačno pisanje vedno sestavni del mojega življenja. Seveda se je moja radovednost nadaljevala, tako sem se začela preizkušati še v fotografiranju in fotoaparat je postal moj stalni spremljevalec. Občudujem lepoto narave, arhitekturo ter zgodovino in vse, kar vidim ovekovečim s fotografijami. Življenje je naneslo, da sem začela potovati. Moje prvo pravo potovanje se je začelo pred nekaj leti na grškem otoku Karpathos. Prijetne izkušnje so me spodbudile k nadaljevanju in tako sem v zadnjih letih obiskala kar nekaj grških otokov, na potovalni seznam sem seveda dodala še našo lepo Slovenijo, ogledala pa sem si tudi naše sosednje dežele. Želite izvedeti več? Kliknite tukaj... https://wonderfullife-style.com/

Otok Santorini – osebna doživetja … Prihod

Otok Santorini – osebna doživetja … Prihod

Moja odkrivanja grških otokov so me popeljala tudi po znamenitem in zelo opevanem otoku … otoku Santorini … bilo je 17. avgusta leta 2013.
Pred odhodom na Santorini sem si seveda že doma pregledala celoten otok, njegove znamenitosti, mesta ter plaže ….in si seveda naredila plan, kako in kaj si bom ogledala. Apartma sva rezervirala preko spleta in sicer v privatnem hotelu, ki se je nahajal na obrobju letovišča Perissa, letalsko karto pa sva vzela pri eni od turističnih agencij.
Prišel je dan odhoda. Peljala sva se na ljubljansko letališče, od koder pa je bil tokrat za spremembo polet v večernih urah. Ko je prišel čas, sva se vkrcala na letalo in smo poleteli …..
Zelo zanimivo je bilo gledati na eni strani sonce, ki se je že dotikalo obzorja, na drugi strani pa razsvetljena mesta pod nami, ki so se v mraku dokaj lepo videla, dokler smo bili seveda še na primerni višini. Letalo se je počasi dvigovalo, tam pa smo še vedno lahko opazovali sonce, kako zahaja in tako sem prvič opazovala sončni zahod iz letala…. čudovit trenutek.

Pogled iz letala ob vzletu

Let do otoka Santorini je trajal približno dve uri in pod nami se je iz teme prikazala podoba tega otoka. Ker je letalo obletelo otok, smo ga tako videli v celoti. Mesteca, vasice ter promenada ob obali na vzhodnem delu otoka so bili v soju luči lepo vidni.
Letalo je pristalo, mi smo se izkrcali, počakali na prtljago in nato krenili proti izhodu, kjer sva poiskala najinega šoferja, namreč, iz hotela, kjer sva imela rezervacijo, so po dogovoru poslali po naju, to pa je bil pravzaprav oče od lastnice hotela. Starejši gospod naju je prijazno pozdravil, naju usmeril proti avtomobilu in smo krenili. Kar kmalu sva ugotovila, da ta gospod ni kar neki šofer ampak je kar konkretni šofer, če se lahko tako izrazim, njegova vožnja namreč ni bila niti pod razno nežna. S težko nogo je pritiskal na gas in vozil po ovinkih tako hitro, da sem komaj uspela spremljati cesto, ovinke, sploh pa vogale hiš, katere so stale blizu ceste. V enem delu poti sem opazila, da je od daleč bilo vidno mesto Fira, ki pa sem jo le na hitro uspela pogledati, saj sem bila bistveno bolj osredotočena na cesto, predvsem na ovinke. No, končno smo prispeli na cilj, kjer sem si resnično oddahnila, da smo srečno prispeli.
V hotelu naju je pričakala lastnica, ter nama razložila, da bova prvo noč spala v sosednjem hotelu, nedaleč vstran, saj je soba še zasedena, da pa pridejo po naju že takoj zjutraj, ko bova pač vstala in naju zapeljejo na zajtrk… V redu, ni panike, ura je bila že po polnoči in je bilo pravzaprav vseeno, kje spiva, da je le udobna postelja. Zaspala sem takoj, saj je bil dolg dan za menoj … z nekaj stresnimi trenutki.

Pogled iz terase sobe

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem seveda najprej pogledala iz terase, kje se sploh nahajava in kako izgleda otok Santorini, oziroma delček otoka. Videla sem ravnico, na kateri so bile umeščene hiše ter precej visoko goro… oziroma dve gori.

Hotel, v katerem je bila prva nočitev

Na hitro sem si ogledala hotel, v katerem sva spala, saj naju je že čakal gospod za premestitev … za namestitev v najin apartma, najprej pa nama je pokazal jedilnico, kjer naju je že čakal zajtrk.

V mislih, da bom imela za otok Santorini dva tedna časa za raziskovanje, se res ni nikamor mudilo in sva zajtrk v miru pojedla.
Toliko za danes… sledi nadaljevanje prihodnji teden.

Imejte se skrajno lepo …
… in prisrčen pozdrav do naslednjič…. Ljubica

Otok Santorini – osebna doživetja

Otok Santorini – osebna doživetja

Uvodni del

Grški otoki so se mi vedno zdeli kot nekakšna Mediteranska eksotika. V oglasih za grške otoke, ki sem jim sledila, je bil seveda zelo pogostokrat omenjen otok Santorini, kot posebna destinacija, ampak, kadarkoli sem gledala kakšno fotografijo iz tega otoka, sem se vedno spraševala, kaj turisti pravzaprav na tem otoku sploh vidijo, saj so vendar na njem samo skale, ki se vzpenjajo visoko nad morjem … in nekaj hiš umeščenih vmes!?!
Takšno mnenje sem seveda imela pred mojim obiskom tega otoka … otoka Santorini.
No, po nekaj letih izbiranja med grškimi otoki, kot dopustniško destinacijo, pa je enkrat prišel na vrsto tudi otok Santorini. Navsezadnje me je med drugim tja vlekla tudi čista radovednost, kaj mi bo ta otok ponudil.
Ampak …. moram priznati, da sem bila ob obisku tega otoka zelo prijetno presenečena in seveda sem mnenje absolutno spremenila. Otok Santorini je, sedaj, ko sem ga spoznala, med top destinacijami … med grškimi otoki seveda.
Kaj me je tako pritegnilo in fasciniralo vam bom v naslednjih tednih opisala … zapisala bom svoja doživetja in seveda tudi prigode, ki so se dogodile v času mojega obiska na otoku Santorini.
Tokrat bo omenila le, da me je zelo pritegnila zgodovina otoka. Ta me je kot magnet »potegnila« vase. Z občudovanjem sem si ogledala skoraj vse …. na poudarku »skoraj«… nekaj sem namreč zgrešila … in … no ja, upam, da še kdaj doživim otok Santorini in zamujeno nadoknadim.
Torej…. podajam se na pot spominov na čudovit otok Santorini…

… do naslednjič…
do takrat pa prejmite prisrčne pozdrave … Ljubica

Osebna doživetja – Slovenija … Postojnska jama

Postojnska jama

Kraške jame so se mi vedno zdele zelo zanimive, kajti ob zavedanju, da so se čudovite podzemne podobe oblikovale tisočletja in se še vedno spreminjajo in oblikujejo, lahko resnično rečemo, da to ni kar tako. Slovenija je glede tega precej bogata, saj lahko najdemo kar nekaj kraških jam, med njimi tudi nekaj večjih, največja in seveda najbolj znana je Postojnska jama. Prvič sem jo obiskala v otroštvu, ampak kot otrok gledaš na vse precej drugače in to jamo sem želela podoživeti še enkrat sedaj, kot odrasla oseba … in sem jo.
Obisk Postojnske jame je bil seveda v sklopu izleta, ki je poleg drugih zanimivosti zajemal še Predjamski grad, o katerem bom napisala enkrat v prihodnje.

Postojnska jama se nahaja ob obrobju Postojne in ko sva prispela tja, sva sledila tablam, ki so naju usmerjale proti znameniti Postojnski jami. Kmalu sva prispela do parkirišča ter se nato peš odpravila v smeri proti hotelu Jama, kjer je tudi vhod v omenjeno kraško jamo. (slika) Na poti iz parkirišča sva se ustavila spotoma pri majhni utici, kjer so prodajali vstopnice in se nato odpravila naprej po urejeni poti, ki je vodila proti hotelu in seveda vhodu v Postojnsko jamo.
Pred vhodom so že čakali vodiči, ki so nas kasneje po skupinah popeljali v jamo in nam v različnih jezikih opisovali zanimivosti kraške jame.
Vstopili smo v jamo in pred nami je že stal vlakec, s katerim smo se nato odpeljali v podzemni svet.

Hja… zanimivo se je bilo voziti med tako imenovanimi stalagmiti, stalaktiti ter seveda raznoraznimi stebri, občudovali smo zavese, pa podobe cevčic ter še marsikatero drugo obliko. Ta kraška jama se je oblikovala namreč 2 milijona let in se spremenila v pravo veliko čudo sveta. Reka Pivka, ki teče skoznjo, je ves čas poglabljala svojo strugo in ob tem po kapljicah oblikovala občudovanja vredne podobe, pri tem pa so se v jamah ustvarjala tudi nadstropja na različnih višinah.

Z vlakcem smo tako vijugali mimo vseh tistih podzemnih lepot in nato prispeli v večjo podzemno dvorano, kjer smo izstopili in se naprej napotili peš. Naša peš tura je trajala kar nekaj časa in celotno pot videli resnično občudovanja vredne naravne prizore, poudarjene s svetlobnimi efekti (lučmi).
Veliko besed ni potrebnih, ker povedo fotografije vse.

V Postojnski jami živijo poleg raznih podzemnih bitij tudi človeške ribice. To so dvoživke živeče v podzemnih vodah. Seveda je te živali zelo težko videti, čeprav so za ogled nastanjene v posebnih prostorih. Imeti moraš srečo, da jo vidiš, saj se rade skrivajo v zavetju… skrite pred našimi pogledi.

Naša pot se je zaključila v podzemni dvorani ob železniški progi, od koder smo se z vlakom odpeljali proti izhodu Postojnske jame.

Doživetje jame je vsekakor edinstveno, vredno ogleda. Morda bi tukaj opozorila, da je v jami dokaj sveže in priporočam kakšno dodatno oblačilo.

V neposredni bližini imajo urejen še en vhod v manjši del jame, kjer je podrobneje predstavljena človeška ribica … kot sem že omenila, nenavadno bitje iz podzemnega sveta. Tudi ta del jame sem si ogledala in jo seveda vsem priporočam, da jo vključite v svoj program ogledov.
Po zaključku sva se sprehodila naokoli še po tamkajšnji ponudbi izdelkov, produktov, spominkov in kulinarične ponudbe.

Ali ste vedeli:
– V tej jami je raziskanih več kot 24.000 metrov podzemnih rovov
– Temperatura v jami je konstantnih 8 – 10 °C
– Jame so v podzemlju precej globoke, najgloblja je 115 metrov
– V tem podzemnem jamskem sistemu živi rekordnih 115 jamskih vrst živali
– Postojnsko jamo so obiskovali že v 13. stoletju, kar pričajo jamski zapisi, turistični obiski pa so se začeli po letu 1818
– Letno si Postojnsko jamo ogleda okoli 700.000 turistov
– Železnica v jami je bila narejena leta 1872, prva takšna na svetu
– V Postojnski jami živi Človeška ribica, ki lahko preživi brez hrane do 12 let, starost pa lahko dočaka tudi do 100 let, čeprav je njena povprečna starost v naravi sicer okoli 58 let.

Nekoč so imeli človeške ribice za zmajeve mladiče, kar pričajo zapisi iz 17. stoletja, verjeli so namreč, da so ta bitja zaradi videza zares zmajevi mladiči, kajti, v Postojnski jami naj bi živel strašen zmaj.

Po ogledu Postojnske jame se je najina pot nadaljevala do naslednje znamenitosti, nekaj kilometrov severo-zahodno od Postojne namreč stoji znameniti Predjamski grad in usmerila sva se seveda tudi tja … o tem pa enkrat v prihodnje.
Bodite lepo … in prejmite prisrčen poletni pozdrav!
… do naslednjič… Ljubica