All posts by Ljubica M.

Moje ime je Ljubica, sem ljubitelj morja in sonca, popotnik in raziskovalec … če se seveda lahko tako izrazim. Ampak moja življenjska pot je bila pred leti popolnoma drugačna, 22 let svojega življenja sem namreč aktivno preživljala na glasbenih odrih, medtem sem se podajala tudi v slikarski svet in raziskovala svoje sposobnosti ustvarjanja realističnih podob na platnih. Glasbeni oder sem nato zamenjala z drugimi aktivnostmi, tako sem sčasoma postala blogerka … navsezadnje je bilo takšno in drugačno pisanje vedno sestavni del mojega življenja. Seveda se je moja radovednost nadaljevala, tako sem se začela preizkušati še v fotografiranju in fotoaparat je postal moj stalni spremljevalec. Občudujem lepoto narave, arhitekturo ter zgodovino in vse, kar vidim ovekovečim s fotografijami. Življenje je naneslo, da sem začela potovati. Moje prvo pravo potovanje se je začelo pred nekaj leti na grškem otoku Karpathos. Prijetne izkušnje so me spodbudile k nadaljevanju in tako sem v zadnjih letih obiskala kar nekaj grških otokov, na potovalni seznam sem seveda dodala še našo lepo Slovenijo, ogledala pa sem si tudi naše sosednje dežele. Želite izvedeti več? Kliknite tukaj... https://wonderfullife-style.com/

Ali znamo dopustovati?

Ali znamo na dopustu resnično dopustovati?

Vsako leto se ob določenem času, ob primernem trenutku odločamo o tem, kje, kdaj, s kom in za koliko časa bomo dopustovali.
Porajajo se mi splošna vprašanja:
Ali se resnično znamo »odklopiti«??… ne glede na to ali smo doma, na potovanju, letovanju…  
Ali imate še vedno kljub dopustu, torej odsotnosti od delovnih dni, v mislih službene skrbi? 
Vas misli v tem času še vedno občasno popeljejo na takšne in drugačne skrbi? Ali se znate brezskrbno predati trenutnim užitkom, jih »srkati« na polno, slediti trenutnim sproščujočim dogodkom in brezskrbnim pogovorom … se osredotočiti le na svoje bližnje in maksimalno izkoristiti skupne trenutke… se predati užitkom okolice, če ste kje na potovanju… skratka … ali je dopust resnično dopust?!?

Pogostokrat slišimo, da so bili stari časi zlati časi, da so se nekoč znali poveseliti in v določenih trenutkih dati skrbi na stran. Morda so bile nekoč skrbi malce manjše… ali pa se nam to samo zdi, skratka, znali so se »odklopiti«… pa se poskusimo občasno tudi mi … zakaj pa ne?! … bo dobro za našo dušo, za boljše počutje na sploh … in navsezadnje, namen dopusta je, da se resnično odpočijemo od vsakdanjega delavnika. S tem si bomo napolnili svoje »baterije« … in ob povratku v delovne dni bomo tako tudi lažje reševali kakršnekoli vsakdanje ali nevsakdanje težave.

Skratka … bodite lepo, preživljajte brezskrbne dopustne dni, kjerkoli in kadarkoli, absolutno pa … predajajte se trenutnim dogodkom in užitkom … tudi to sodi namreč v naše življenje … to je sestavni del našega življenja.

… do naslednjič … želim vam čim več lepih trenutkov…
… in prejmite prisrčen pozdrav od Ljubice 

Bistriški vintgar

Bistriški vintgar

Po stresnih delovnih dneh, ki jih imamo običajno med tednom, nam kakšna urica sprehoda, pohajkovanje, pohod ali kaj podobnega čez vikend nekje v naravi zagotovo poboža dušo in telo.

Tako je na en čudovit poletni sončni vikend padla odločitev za obisk Bistriškega vintgarja. Tega vintgarja še nisem videla in sem se pravzaprav zelo veselila, da si ga bom ogledala, ker sem namreč predhodno že zasledila posamezne informacije in fotografije od znancev in iz spletnih strani.
Takoj po zajtrku sva krenila od doma in se peljala skozi Slovensko Bistrico, na križišču zavila v smeri zdravstvenega doma, nadaljevala pot in kmalu videla table za Bistriški vintgar in smerokaze, ki so nama kazali pot.
Tistega dne je že dopoldan kazalo, da bo izredno vroč dan, sonce je namreč sijalo na polno … »hladna gozdna senca bo zagotovo prijala« … sva komentirala … in nisva se zmotila. Že takoj na začetku, le nekaj deset metrov od parkirišča, sva začutila prijeten hlad gozdne sence.

Hodila sva po urejeni poti in opazovala strugo potoka Bistrice, katere voda se je pretakala čez vodne kamne. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali idilične slikovite podobe okolice, potok je ves čas prijetno žuborel in oddajal prijeten hlad, iz drevesnih krošenj pa se je slišalo veselo žvrgolenje raznoraznih ptic … to je bil pravi blagodejni pohod… no ja, lahko rečem bolj sprehod.

Prispela sva do Rimskega kamnoloma, kjer sva si lahko ogledala različne kamnine, iz postavljene table sva izvedela nekaj o zgodovini nastanka kamnin in si od daleč pogledala vhod v jamo. Nadaljevala sva pot in kmalu prispela do table, kjer je pisalo slap Šum s smerokazom. Spustila sva se po poti, ki je vodila do omenjenega slapa in že od daleč videla skupinico ljudi, ki so opazovali slap.

Prispela sva tik pod slap, si ga ogledala in se za trenutek predala užitkom narave, nato pa nadaljevala pot v smeri proti gozdnemu mlinu. Med potjo sva opazovala različne večje in manjše slapove, ki so se vrstili skoraj celotno pot in žuborenje vode je postajalo čedalje glasnejše… na enem predelu je bilo že kar precej glasno. Prispela sva do starega mlina in si vzela kratek čas za malico ter si medtem ogledala mlin, saj je v notranjosti stala stara naprave za mletje.

Pot sva nato nadaljevala proti kmetiji Močnik in na poti sva si lahko ogledala še najstarejšo jelko imenovano Maroltova jelka. Po podatkih naj bi ta jelka vzklila okoli leta 1750, sedaj pa leži na tleh že od leta 2010 … žal, ker jo je zajel požar. Pot sva nadaljevala in prispela do kmetije Močnik, kjer sva si lahko ogledala še tablo z informacijami glede Bistriškega vintgarja. Odločila sva se, da je za ta dan dovolj. Zaradi najine bolj počasne hoje je bilo časovno gledano kar nekaj hoje, v eno smer sva hodila okoli tri ure in pol… in tako sva se vrnila po isti poti nazaj.

Posamezni kotički gozda, slapovi … skratka na splošno je pot ob povratku izgledala malce drugače, saj je bila svetloba spremenjena, sonce se je namreč medtem že prevesilo na drugo stran.
Ko sva se vrnila do avtomobila, je ura kazala že pozno popoldan, v najinih želodcih pa “luknja”… hja, čas je bil za zeloooo pozno kosilo.

Za zaključek bi dodala sledeče: Pot je primerna za vse starosti (vsaj večji del poti), priporočam pa jutranjo-dopoldanski start, saj je svetloba v tem času najlepša, če želite ujeti tiste prave idilične podobe gozda in potoka.

Imejte se lepo …

… obilo poletnega sončka želim… Ljubica