All posts by Ljubica M.

Moje ime je Ljubica, sem ljubitelj morja in sonca, popotnik in raziskovalec … če se seveda lahko tako izrazim. Ampak moja življenjska pot je bila pred leti popolnoma drugačna, 22 let svojega življenja sem namreč aktivno preživljala na glasbenih odrih, medtem sem se podajala tudi v slikarski svet in raziskovala svoje sposobnosti ustvarjanja realističnih podob na platnih. Glasbeni oder sem nato zamenjala z drugimi aktivnostmi, tako sem sčasoma postala blogerka … navsezadnje je bilo takšno in drugačno pisanje vedno sestavni del mojega življenja. Seveda se je moja radovednost nadaljevala, tako sem se začela preizkušati še v fotografiranju in fotoaparat je postal moj spremljevalec. Občudujem lepoto narave, arhitekturo ter zgodovino in vse, kar vidim ovekovečim s fotografijami. Življenje je naneslo, da sem začela potovati. Moje prvo pravo potovanje se je začelo pred nekaj leti na grškem otoku Karpathos. Prijetne izkušnje so me spodbudile k nadaljevanju in tako sem v zadnjih letih obiskala kar nekaj grških otokov, na potovalni seznam sem seveda dodala še našo lepo Slovenijo, ogledala pa sem si tudi naše sosednje dežele. Želite izvedeti več? Kliknite tukaj... https://wonderfullife-style.com/

December je tu …

December je tu …

Leto se počasi bliža h koncu, narava pa nam že kaže prve znake, da prihaja zima.

V zgodnjih jutranjih urah že lahko opazujemo rahlo pobeljeno pokrajino, ki se ob močnejših sončnih žarkih občasno še izgublja in spreminja nazaj v jesenske odtenke, ob turobnih dneh pa zna belina vztrajati cel dan.

Na jutranjih sprehodih, pohajkovanjih ali samo obhodih okoli lastnega vrta, lahko vidimo čudovite bele dekoracije … zmrzali, ki krasijo jesensko cvetje, ki se je še pred nedavnim bohotilo v svojih barvah. Posebne okrasne obrobe in dodatke so dobile tudi razne trave, listje, ki še vztraja na drevesih, vejice, grmovja … skratka vse, kar je še do nedavnega bilo v različnih barvnih odtenkih zelene, rumene, oranžne, rdeče ali rjave, se sedaj z dodatkom belega … skratka, v drugačni obliki lepote razkazuje nam, ki te spremembe tudi sproti opazujemo.

Ob takšnih mrzlih jutrih in seveda dnevih, ki bodo v prihodnje še pogostejši in hladnejši, še bolj beli, bo topel čaj, šalica vročega kakava ali dišeča kavica ob topli peči zagotovo zelo prijala. Odeti v topla mehka oblačila bomo iz prijetno ogretih prostorov skozi okna zvedavo opazovali spreminjajočo naravo.

V prazničnem decembru je še posebej čarobno greti se ob ognju … ob kaminu, v katerem ogenj občasno prasketa.
Veseli december nam bo v prihodnje prinesel kar nekaj radostnih praznikov, katerih smo veseli vsi, tako otroci kot tudi mi odrasli in prvi bo tu že čez nekaj dni … obiskal nas bo namreč sveti Miklavž.

Naj vam bodo prihajajoči prazniki resnično v veliko veselje in naredite si ga po svojih željah, pa naj bo to razkošno ali skromno … uživajmo v vsem, tudi v malenkostih … v vseh tistih drobnih rečeh.

… do naslednjega petka …
Prisrčen praznični pozdrav … Ljubica

Prvi barvni televizor

Prvi barvni televizor

Zlata sedemdeseta leta, pa še kakšno leto gor in dol … verjetno najlepša leta za marsikoga, ki je v tistem obdobju preživljal svoja aktivna leta.
Ali si lahko predstavljamo, kakšna ponudba artiklov je bila na tržišču v tistem času v primerjavi z današnjo? Težko … kajne? Pa smo danes zaradi obilne ponudbe v ogromnih trgovskih centrih bolj srečni? Hmmm … ta odgovor bi rada slišala od več ljudi.
Toliko vsega se je v zadnjih nekaj desetih letih spremenilo, da je včasih kar težko verjeti, da smo naše otroštvo in mlajša leta preživljali v precej drugačnih časih.
Ko se odpravimo danes v kakšno trgovino z živili, je izbira artiklov tolikšna, da te kar malce zmede. Hja … gledaš artikle in se sprašuješ …  kaj vzeti? Nekoč je bila izbira v trgovinah zelo skromna in so kupci vzeli, kar je bilo pač na razpolago … če je sploh bilo. Seveda si je marsikdo potešil željo z uvozom iz sosednje države, ker je bilo to omogočeno, saj naša mala deželica ni ponujala vsega. Tako si je marsikdo šel čez mejo iskat riž, kavo, čokolado, kakšno tropsko sadje … pa še marsikaj. In če se dotaknem tehnologije … je že res, da nam je današnja tehnologija olajšala marsikatero delo, hkrati pa nas je odtujila, medsebojno smo se oddaljili. Pristni medsebojni stiki se danes mnogokrat izgubijo, saj poteka sedanja komunikacija pretežno preko različnih naprav. Kaj pa nekoč? Ljudje so bili med seboj bolj povezani, navsezadnje… ob komunikaciji so se morali osebno sestajati.
Kaj pa avtomobili? V začetku sedemdesetih je bila le tu in tam priložnost videti kakšen avtomobil, ceste so bile dejansko skoraj prazne, seveda pa je bilo odvisno od tega ali je bilo to v mestu ali na podeželju. In kakšne so bile nekoč vožnje? … na primer na že omenjene nakupovalne vožnje v kakšno sosednjo državo? … ali vožnje v času dopusta na morje? Avtomobili so bili naloženi po dolgem in po čez, da je kar »pokalo po šivih« … bi temu lahko rekli. V avto so se dobesedno zložili, kolikor je pač šlo, kot sardelice v konzervi … in če bi potnike preštevali, bi nam zagotovo zmanjkalo prstov na eni roki … poleg tega je bila pogostokrat v avtomobilu še dodatna roba! Avto se je v takšnih primeru že kar plazil po teh, potniki pa so bili kljub temu zadovoljni, veseli … navsezadnje,  zanje je bil to dogodek.
Spomnim se pripovedi naše sosede, prikupne, zgovorne gospe Olge. Bila je že v letih, polna raznoraznih življenjskih izkušenj. V tujini je imela sorodnike, ki jih je občasno obiskala in pri katerih je videla barvni televizor. Takšen tv si je seveda želela tudi zase, ampak v tistem obdobju so v naši mali deželici prevladovali črno-beli televizorji, barvni so bili le redki … le redki so si ga lahko privoščili. Skratka, gospa se je odločila, da se bo ob prvi priložnosti, ko bo šel nekdo po nakupih čez mejo v Avstrijo, pridružila in si zase kupila barvni tv.
Prišel je dan nakupa in v eni od tehničnih trgovin si je gospa kupila manjši barvni televizor. Ker so bili avtomobili običajno ob takšnih nakupovalnih dnevih nabito polni, saj so se sosedi in sorodniki vozili skupaj, kolikor jih je pač šlo v avtomobil, je bilo po obsežnem nakupovanju v avtomobilih prostora zelo malo. Tudi v tem primeru je bilo tako. Ob vsej nabavljeni robi so se potniki komaj natlačili v avtomobil in gospa Olga se je odločila, da bo televizor dala kar pod noge, sedela je namreč spredaj ob vozniku, kjer je bilo še največ prostora in ker je imela na sebi dolgo črno krila, se televizorja, ko se je naštimala, ni nič videlo.
Podali so se na pot nazaj proti domu in prišli do meje, kjer se je bilo potrebno ustaviti, pokazati dokumente in prijaviti dragocenejšo robo, kot je na primer tehnična roba … tako je pač bilo. Carinik je po pregledu dokumentov vprašal potnike, če imajo kaj za prijavit. Naša soseda Olga se je seveda takoj oglasila in dejala, da ima nekaj za prijavit. Ko jo je carinik vprašal, za kaj gre, mu je odgovorila, da ima med nogami barvni tv. Carinik jo je čudno pogledal, se nasmehnil in pokazal šoferju, da lahko nadaljuje vožnjo.
Soseda je tako prišla do barvnega televizorja, pa še prijavit ji ga ni bilo treba…

Spomini na prijetne dogodke nam vedno pogrejejo srce. Podajte se v svojo mladost, otroška leta ali katerokoli obdobje, prebrskajte malce po prijetnih prigodah, ki ste jih doživeli ali slišali in si polepšajte dan.

Želim vam čudovit vikend … … in prisrčen pozdrav od Ljubice 

Martinovo – praznik vina

Martinovo – praznik vina

Martinovanje se pri nas v Sloveniji praznuje že desetletja. Praznik vina, ob katerem se naj bi mošt spremenil v vino.

Običajno se na ta dan pripravljajo obilne pojedine, ob katerih se ti brez dvoma pocedijo sline. Ob vinu seveda ne sme manjkati slastna pečena gos ali raca napolnjena s kakšnim jabolkom in slivami, h kateri so priložene ostale dobrote, kot so mlinci, sladko rdeče zelje, morda še kostanjev pire in jabolčna čežana … njami. Obilne pojedine so sicer nekoč predstavljale praznovanja v zahvalo ob zaključku letine, v današnjem času pa je ta praznik že nekako izgubil pravi pomen, ampak … časi so drugačni.

Letošnje martinovanje je precej drugačno, kot je bilo v preteklih letih, ko so se organizirala velika javna praznovanja, kljub temu ste si (ali pa še boste) verjetno Martinovo praznovanje zorganizirali doma v krogu družinskih članov … to je hkrati priložnost za družinsko druženje, kar pa tudi ni tako slabo.
Če pa imate doma slučajno krušno peč, takšno, kot so bile nekoč v starih hišah, potem je lahko praznik še lepši … okusnejši … bolj domači.
Upam, da ste si naredili Martinov praznik po svojem okusu in v njem uživali.

In kdo je bil Martin (pravo ime je Martinus), kateremu vsako leto posvečamo dan 11. november?
Svetnik, rojen leta 316 (morda 317) na Madžarskem, na območju današnjega mesta Sombotel (nekoč se je imenovalo Savaria). Bilo je obdobje Rimskega imperija. Njegov oče je bil rimski vojak in v času Martinovega zgodnjega otroštva se je družina preselila v Ticinum (danes Pavia v Italiji). Tu se je Martin seznanil s krščanstvom, čeprav starša to nista bila. Ko je Martin odrastel, je bila njegova želja postati puščavnik, vendar se je na očetovo željo (oziroma bolj prisilo) že v starosti 15 let pridružil vojski, jo služil v Franciji (v takratni Galiji) in kasneje postal celo vojaški častnik. Legenda pravi, da je v mestu Amiens v Franciji nekega mrzlega jutra pred mestnimi vrati videl berača, ki je bil brez vsega in da ne bi zmrznil, je Martin svoj topli plašč prerezal na pol in mu polovico izročil, da se je lahko z njim grel.
Martin je v času vojaškega službovanja leta 339 za veliko noč prejel Krst. V vojski je ostal še 20 let in pri svojih štiridesetih se je odločil, da bo vojsko zapustil in šel po poti, katero si je želel že v mladosti … tako je postal menih, izobrazil se je v teologiji, postal diakon in naposled duhovnik.

Martin je veljal za pravičnega, skromnega in dobrosrčnega človeka, tudi kasneje, ko so ga izvolili za škofa, katere vloge pa ni takoj sprejel. Legenda pravi, da je sprva škofovsko mesto zavrnil in se pred verniki skril, vendar so ga goske s svojim gaganjem izdale. Leta 371 je Martin postal škof v Toursu, vendar se ni preselil v škofovsko palačo, ampak je živel v revnih kočah z menihi zunaj mesta in se vse življenje zavzemal za reveže ter postal eden med prepoznavnimi rimsko-katoliškimi svetniki.
Sveti Martin je umrl 8.nov. leta 397 v kraju Candes (severno od Toursa), pokopan pa je bil 11. nov. v Franciji blizu mesta Tours (Candes Saint Martin).

Ali ste vedeli?
Na grobu omenjenega svetnika so postavili kapelo, kasneje pa baziliko (v srednjem veku je bila tu romarska pot)
-Obletnico pogreba Svetega Martina obhajamo kot godovni dan … 11.november.
-V srednem veku (pravzaprav že od konca 4.stoletja) se je na območju večjega Evropskega dela (predvsem zahodnega) s tem dnem začel 40 dnevni post. Kasneje se je v cerkvenem koledarju to obdobje skrajšalo, ki ga poznamo še danes kot adventni čas … obdobje pričakovanja Jezusovega rojstva.
-Puščavniki so bili predhodniki menihov (v 3.stoletju – v začetnem obdobju krščanstva). Ti so se odmaknili od tedanje civilizacije v puščavo in tam preučevali verska besedila.

No, toliko za danes. Želim vam prijetno praznovanje
… do naslednjega petka…

Prisrčen Martinov pozdrav … Ljubica