Prvi barvni televizor

Zlata sedemdeseta leta, pa še kakšno leto gor in dol … verjetno najlepša leta za marsikoga, ki je v tistem obdobju preživljal svoja aktivna leta.
Ali si lahko predstavljamo, kakšna ponudba artiklov je bila na tržišču v tistem času v primerjavi z današnjo? Težko … kajne? Pa smo danes zaradi obilne ponudbe v ogromnih trgovskih centrih bolj srečni? Hmmm … ta odgovor bi rada slišala od več ljudi.
Toliko vsega se je v zadnjih nekaj desetih letih spremenilo, da je včasih kar težko verjeti, da smo naše otroštvo in mlajša leta preživljali v precej drugačnih časih.
Ko se odpravimo danes v kakšno trgovino z živili, je izbira artiklov tolikšna, da te kar malce zmede. Hja … gledaš artikle in se sprašuješ …  kaj vzeti? Nekoč je bila izbira v trgovinah zelo skromna in so kupci vzeli, kar je bilo pač na razpolago … če je sploh bilo. Seveda si je marsikdo potešil željo z uvozom iz sosednje države, ker je bilo to omogočeno, saj naša mala deželica ni ponujala vsega. Tako si je marsikdo šel čez mejo iskat riž, kavo, čokolado, kakšno tropsko sadje … pa še marsikaj.
In če se dotaknem tehnologije … je že res, da nam je današnja tehnologija olajšala marsikatero delo, hkrati pa nas je odtujila, medsebojno smo se oddaljili. Pristni medsebojni stiki se danes mnogokrat izgubijo, saj poteka sedanja komunikacija pretežno preko različnih naprav. Kaj pa nekoč? Ljudje so bili med seboj bolj povezani, navsezadnje… ob komunikaciji so se morali osebno sestajati.
Kaj pa avtomobili? V začetku sedemdesetih je bila le tu in tam priložnost videti kakšen avtomobil, ceste so bile dejansko skoraj prazne, seveda pa je bilo odvisno od tega ali je bilo to v mestu ali na podeželju. In kakšne so bile nekoč vožnje? … na primer na že omenjene nakupovalne vožnje v kakšno sosednjo državo? … ali vožnje v času dopusta na morje? Avtomobili so bili naloženi po dolgem in po čez, da je kar »pokalo po šivih« … bi temu lahko rekli. V avto so se dobesedno zložili, kolikor je pač šlo, kot sardelice v konzervi … in če bi potnike preštevali, bi nam zagotovo zmanjkalo prstov na eni roki … poleg tega je bila pogostokrat v avtomobilu še dodatna roba! Avto se je v takšnih primeru že kar plazil po teh, potniki pa so bili kljub temu zadovoljni, veseli … navsezadnje,  zanje je bil to včasih dogodek.
Spomnim se pripovedi naše sosede, prikupne, zgovorne gospe Olge. Bila je že v letih, polna raznoraznih življenjskih izkušenj. V tujini je imela sorodnike, ki jih je občasno obiskala in pri katerih je videla barvni televizor. Takšen tv si je seveda želela tudi zase, ampak v tistem obdobju so v naši mali deželici prevladovali črno-beli televizorji, barvni so bili le redki … le redki so si ga lahko privoščili. Skratka, gospa se je odločila, da se bo ob prvi priložnosti, ko bo šel nekdo po nakupih čez mejo v Avstrijo, pridružila in si zase kupila barvni tv.
Prišel je dan nakupa in v eni od tehničnih trgovin si je gospa kupila manjši barvni televizor. Ker so bili avtomobili običajno ob takšnih nakupovalnih dnevih nabito polni, saj so se sosedi in sorodniki vozili skupaj, kolikor jih je pač šlo v avtomobil, je bilo po obsežnem nakupovanju v avtomobilih prostora zelo malo. Tudi v tem primeru je bilo tako. Ob vsej nabavljeni robi so se potniki komaj natlačili v avtomobil in gospa Olga se je odločila, da bo televizor dala kar pod noge, sedela je namreč spredaj ob vozniku, kjer je bilo še največ prostora in ker je imela na sebi dolgo črno krila, se televizorja, ko se je naštimala, ni nič videlo.
Podali so se na pot nazaj proti domu in prišli do meje, kjer se je bilo potrebno ustaviti, pokazati dokumente in prijaviti dragocenejšo robo, kot je na primer tehnična roba … tako je pač bilo. Carinik je po pregledu dokumentov vprašal potnike, če imajo kaj za prijavit. Naša soseda Olga se je seveda takoj oglasila in dejala, da ima nekaj za prijavit. Ko jo je carinik vprašal, za kaj gre, mu je odgovorila, da ima med nogami barvni tv. Carinik jo je čudno pogledal, se nasmehnil in pokazal šoferju, da lahko nadaljuje vožnjo.
Soseda je tako prišla do barvnega televizorja, pa še prijavit ji ga ni bilo treba…

Spomini na prijetne dogodke nam vedno pogrejejo srce. Podajte se v svojo mladost, otroška leta ali katerokoli obdobje, prebrskajte malce po prijetnih prigodah, ki ste jih doživeli ali slišali in si polepšajte dan.

Prisrčen pozdrav …

Smešni traktorist

V mislih imam včasih dogodke iz preteklosti … predvsem lepe … in z vami dragi bralci bom delila eno izmed njih.

Spominjam se časov, ko sta bila moja sinova še majhna, to je bilo približno dvajset let nazaj. Zaradi naših glasbenih nastopov sta bila sinova občasno na kratkih vikend počitnicah pri dobrih prijateljih na kmetiji, na kateri je živel tudi sošolec od starejšega sina, skratka … imela sta družbo. Ker smo živeli v strnjenem naselju ob zelo prometni cesti, je bil čas preživljanja na kmetiji zanju nekaj čudovitega … imela sta stik z živalmi, poleg tega sta se lahko brezskrbno igrala kjerkoli zunaj, kmetija je bila namreč precej odmaknjena od glavne ceste … dejansko je bila sredi narave.
Takrat sta otroka ravno pričela obiskovati osnovno šolo. Tako je bil eden od vikendov, ko sta bila na »mini počitnicah« in čas je bil za odhod domov. Ker sta bila sinova še majhna, sta sedela seveda na zadnjem sedežu avtomobila. Odpeljali smo se od kmetije, ko se je kar kmalu na cesti pred nami pojavil traktor. Voznik traktorja je vozil precej čudno, tudi izgledal je čudno, zato sem ohranjala za njim precejšnjo varnostno razdaljo. Eden za drugim smo vozili kar nekaj časa, saj ga nisem upala prehitevati, vozil je namreč tako, kot bi bila cesta samo njegova. Star traktor je občasno poskakoval po cesti, ovinke je komaj izpeljeval, šofer suhljate podobe pa je izgledal kot nekakšna lutka, ki se je predajal gibom vozila, saj je poskakoval in se guncal skupaj s traktorjem. Otroka sta to seveda opazovala, uživala in se smejala. Prispeli smo na predel ceste, kjer se je cesta pričela spuščati po klancu navzdol. »No, kaj pa bo sedaj?« … sem se spraševala. Traktor je dobil seveda pospešek in še bolj poskakoval zaradi nerodne vožnje. Ob cesti je bil na tem predelu postavljen visok pločnik … resnično zelo visok. Šofer, takšen kot je bil, je nenadoma ob poskakovanju zapeljal na pločnik z dvema kolesoma in vozil tako, da je imel dve kolesi na cesti, dve pa na pločniku. Izgledalo je, kot da se vozi samo po dveh kolesih, nato je ponovno poskočil in bil celoten na cesti, čez dva poskoka pa je bil ponovno na pločniku… in tako je poskakoval gor in dol. Kmeta je dobesedno premetavalo kot lutko, hkrati se je upogibal enkrat levo drugič desno.  Vse skupaj je bilo videti kot v risanki … si predstavljate? … resnično je bilo videti nerealno. Otroka sta se na zadnjih sedežih na glas smejala iz srca … smejala sta se do solz in tudi meni je šlo takrat vse skupaj precej na smeh. Opazovala sem, kaj se bo še zgodilo. Cesta se je nato zaključila in se priključila na drugo cesto, kjer je traktorist zapeljal na levo, seveda je ovinek komaj speljal, še dobro, da mu je sploh uspelo, mi pa smo krenili v obratno smer in takrat sem se oddahnila, saj ga ni bilo več pred nami, hkrati pa sem se skupaj s sinovoma smejala še vse do doma.

Še danes, po tolikih letih, se spominjam nekaterih smešnih prizorov iz preteklosti … in ta je eden med njimi, pri katerem se še vedno nasmejim, predvsem pa ne bom nikoli pozabila tisti prisrčni otroški smeh.

Bodite lepo … 

Zadnje objave: