… po otoku Karpathos

…..Osebna doživetja …..

Otok Karpatos je eden od mnogih grških otokov, ki privablja turiste od marsikod. Nahaja se med otokoma Crete in Rhodes na jugo-vzhodnem predelu Grčije. Do sedaj sem imela že dvakrat priložnost videti ta otok. Še ne preveč turistično oblegan otok ponuja možnost tudi umirjenega dopusta, kar omogočajo med drugim tudi posamezne oddaljene plaže. Dopust se vsekakor lahko popestri s kakšnim izletom (organiziranim ali v lastni režiji), saj te možnosti obstajajo. Otok Karpathos je zelo priljubljen tudi pri ljubiteljih vodnih športnih aktivnostih (windsurferji), kajti na južnem predelu otoka so zanje idealni pogoji.
Potovanja so sicer na splošno včasih bolj … včasih pa tudi manj obarvana z raznimi doživljaji. V nadaljevanju si lahko preberete moje dogodivščine iz tega čudovitega otoka … hkrati prilagam tudi podrobnejše opise nekaterih krajev, različne informacije, ki bi morda tudi vam lahko prišle prav, priložene pa so tudi fotografije z imeni krajev, zalivov, plaž…
Vabljeni na branje!!!undefined

Trenutno se nahajate v rubriki “Potovanja”, kjer opisujem osebna doživetja iz tega otoka. Splošne informacije o otoku Karpathos pa si lahko pogledate tukaj podDestinacije

Morda še nasvet: Na otoku Karpathos je največ turistov meseca julija in v prvi polovici avgusta. Če se želite izogniti gneči je bolje, da odpotujete tja pred julijem ali v drugi polovici avgusta ali morda še kasneje, saj je njihova turistična sezona precej dolga, sicer pa na splošno otok Karpathos ni pretirano turistično oblegan, kot so nekateri drugi grški otoki.

VSEBINA PO NASLOVIH …

CELOTNA VSEBINA POTOVANJA …

Prihod na otok Karpathos

Kadar smo v preteklosti govorili o dopustu na morju smo imeli Slovenci običajno po stari navadi v mislih hrvaško obalo, morda smo pomislili tudi na katero od slovenskih obmorskih mest, manj pa se jih je odločalo za dopustovanje drugje … v bolj oddaljenih deželah. To doživetje sem tudi sama odkrila šele leta 2007, ko sem prvič dopustovala izven “naših okvirjev”.undefined

Ta dopust je bil precej drugačen. Kot prvo … pot z avtomobilom in nato nadaljevanje z avtobusom do letališča je bila precej krajša, kot smo bili sicer vajeni na potovanjih proti morju … to mi je bilo zeloo všeč.undefined Na letališču smo morali malce čakati, ampak čas je ob stikanju po trgovini duty-free-shop hitro mineval. Sledilo je vkrcanje na letalo in ….. pooleeet proti otoku Karpathos.undefined

Glede na moje predhodne izkušnje z letenjem ni bilo tako slabo, za vse tiste, ki še niste leteli, bi morda lahko dodala prispodobo, da je občutek letenja podoben vožnji z avtobusom po naših cestah, kjer se občasno avtobus “spotika” na zaflikanem asfaltu … Takšni tresljaji se na letalu dogajajo zaradi turbolence … to je to … nič strašnega, le skozi okno ne smeš gledati, če te je strah. In ko sem ravno pri primerjavah lahko rečem, da je letenje včasih bolj umirjeno kot vožnja po naših cestah. Kmalu po vzletu začnejo stevardese streči s sendviči ter pijačo in zaradi prostorske stiske ter majhne mizice, kjer si moraš zorganizirati prostor za sendvič, pijačo in morda še za vročo kavico, pač poskušaš paziti, da se ne poliješ … seveda se s tem malce zamotiš in pozabiš na let in vse ostalo.
Skratka, čas na letalu kar hitro mineva, sploh, če imaš v družbi prijetne sogovornike, navsezadnje, letala vzletajo iz slovenskega letališča (po novem tudi iz Maribora, ne samo iz Ljubljane) in običajno je na njem tudi več Slovencev.
Sedež na letalu si lahko včasih predhodno izbereš, če je seveda možno in dovolj prostora … zame je najboljši pri oknu in če je vreme ustrezno ter seveda okno dokaj čisto si nagrajen s krasnim razgledom, sploh ob vzletu in pristanku.
Torej … če se vrnem nazaj … naša zračna pot se je po približno dveh urah zaključevala in letalo je uspešno pristalo na manjšem otoku imenovanem Karpathos, ki sem ga seveda “prečekirala” še pred pristankom, ampak, bolj ko sem gledala skozi okno letala in se kasneje ozirala po letališču, bolj sem se spraševala, kje smo mi to sedaj pristali … na koncu sveta?

Stavba letališča je izgledala zelo zapuščeno, en del je bil celo kot na nekem neurejenem gradbišču in sploh nisem imela občutka, da sem prišla na dopust. Ko sem po nekaj letih ponovno pristala na tem otoku, je bila seveda situacija na letališču precej drugačna, saj so medtem obnovili stavbe, ampak takrat … prvič je bilo pač kot je bilo.
Skratka … prevzeli smo kovčke in slovenska vodička nas je usmerila proti avtobusu.
Zelo me je zanimalo, kaj nas čaka. Kovčke nam je šofer avtobusa pomagal zložiti v prostor za prtljago, nato pa smo krenili. Pokrajina ob letališču je bila precej pusta, saj so ravnico, ki nas je obkrožala, tu in tam pokrivali le posamezni grmiči in ker je ta predel precej ozek, smo lahko videli tudi obalo … zalivčke, na katerih sem opazila kar nekaj windsurferjev. Od vodičke smo izvedeli, da je zaradi konstantnega vetra ta predel otoka zelo priljubljen pri ljubiteljih vodnih športov. Tu imajo namreč idealne pogoje in zalivčki so temu primerno urejeni.
Skratka … naša vožnja se je nadaljevala v smeri proti severu in pred nami se je prikazalo prvo letovišče … Amoopi.Pogled na okolico je bil sedaj že veliko lepši … hoteli, apartmaji, gostišča, ter seveda krasna plaža s čudovito barvo morja, kolikor sem pač med vožnjo iz avtobusa uspela ujeti.Ob privlačnem hotelu je bil naš prvi postanek in izstopilo je nekaj turistov. Vožnjo smo nato nadaljevali proti glavnemu mestu Pigadia, kjer se je nahajal naš hotel. Po nekaj kilometrih se je cesta začela spuščati po strmini navzdol in pred nami se je odprl pogled na del mesteca, ob katerem so se od sonca obsijane bele stavbe kar bleščale. Kot sem kasneje ugotovila so stavbe po celotnem otoku pretežno v beli barvi, prav tako uličice. Mesto Pigadia leži v večjem zalivu na vzhodni strani otoka, ob katerem se v velikem loku razprostira plaža. Prispeli smo do centra in po nekaj postankih smo končno prispeli tudi do našega hotela. Pred nami je stala preprosta stavba, rahlo zaokrožena z velikimi steklenimi površinami, pred katero pa se je nahajal ne tako majhen bazen. S prtljago smo se napotili proti recepciji, kjer nas je pričakal vesel, razigran in zelo prijazen hotelir, ki si je medtem, ko nas je vpisoval celo prepeval.
To sem prvič doživela … in moram priznati, da je bila ta sproščenost prava dobrodošlica za nas prišleke. No, pa sem končno dobila občutek, da sem na dopustu.


Mesto Pigadia in prva grška kulinarična pokušina

Takoj po prihodu na otok Karpathos in namestitvi v hotelu je padla odločitev, da si najprej ogledam mestece Pigadia, ki sem ga malo pred tem med vožnjo z avtobusom radovedno opazovala. Sprehod od hotela do centra je sicer trajal malce dlje, saj se je naš hotel nahajal na obrobju mesta, ampak pot je bila kar zanimiva.

Center mesteca se nahaja blizu pristanišča.  Tlakovane uličice so nas vodile mimo majhnih trgovinic z raznoliko ponudbo … od spominkov, raznoraznih domačih izdelkov, začimb, oblačil, modnih dodatkov, nakita … in še in še.  Trgovinice so imele v poznih popoldanskih urah pa do poznega večera svoje izdelke razstavljene tudi na zunanjih površinah, tako da so ponekod že tako ozke ulice bile še ožje … še bolj napolnjene, zlasti zvečer, kot sem kasneje ugotovila, ko so se turisti sprehajali med trgovinami in si ogledovali ponudbo.
Poleg trgovinic je bila po ulicah tudi pestra ponudba raznolikih tavern, kot jim pravijo, kar sem želela seveda takoj tudi preizkusiti … poskusiti njihove kulinarične dobrote … in … malce se mi je namreč že oglašal želodec.

Pot je vodila po uličicah v smeri proti morju in ob obali so se vrstile taverna za taverno. Ob iskanju ustrezne lokacije smo se seveda srečevali tudi z »novimi prišleki«, s katerimi sem se spoznala že na ljubljanskem letališču in se seveda zopet zapletla z njimi v pogovor.  No … in na prvi pogled simpatična taverna je bila pred nami. Bila je že kar napolnjena, ampak se je še našla prosta miza. Natakar je kar kmalu pristopil in povprašal za naše želje. Ob pogledu na jedilnik sem ugotavljala, da so na njem predvsem grške jedi in ker še do takrat nisem preizkusila pristne grške kuhinje, sem to vsekakor sedaj morala popraviti … tako sem si naročila gyros, tradicionalno grško jed ter pijačo. Natakar se je kar kmalu vrnil in prinesel poleg naročene pijače še ouzo ter dejal, da je na račun hiše. Moram priznati, da tudi ouze še do takrat nisem preizkusila. No, vse skupaj je bilo zame seveda nekaj novega. Medtem, ko se je pripravljala jed, sem srkala ouzo in ugotavljala, da ima poseben in zanimiv okus, to je namreč janeževo žganje. Pijača je sicer prozorna, če pa se dodal malce vode, pa postane bela.

Končno je prispela hrana, saj sem bila sedaj že precej lačna. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo bogat okus je imel tisti pristni grški gyros, ki ga nikakor nisem mogla primerjati s tistim podobnim, ki ga dobimo pri nas …
Seveda sem v naslednjih dneh preizkusila še druge jedi, kot so grška solata s pravim feta sirom in njihovim olivnim oljem … njammmmi … pa še druge tradicionalne jedi kot so pastitsio in moussaka … zelooo okusno …, pa seveda tzatziki, narejen iz grškega jogurta, kumar in česna. Njihovim jedem dajejo polni okus bogate začimbe, ki jih uporabljajo resnično v izobilju in različni dodatki, ki prebudijo še tako zaspane brbončice … 
Najboljši gyros, kar sem jih preizkusila, so bili pripravljeni na otoku Chios … ni ga bilo boljšega … ampak o tem kdaj drugič.
Skratka … tokrat sem prvič poskusila grško kuhinjo in bila mi je zelo všeč. Ker smo imeli precej pozen let, saj smo v hotel prispeli šele pozno popoldan, je bil večer že skoraj pred vrati … sledil je sproščen sprehod po ulicah in ogled vsega, kar so imeli …

Mestece Pigadia ni bilo preveliko, ravno pravšnje, da smo si ob večerih lahko »dali duška« ob sprehodu po uličicah polnih trgovinic ter tavern in kavarn, kjer nas je ponekod spremljala tudi grška glasba ali pa smo posedali v kateri od kavarn ob morju, iz katerih je bil pogled na osvetljen obmorski del mesteca in so nas hkrati spremljali zvoki morja.

V naslednjih dneh sem spoznavala mesto in moram priznati, da sem se počutila prav prijetno … seveda so k temu prispevali tudi zelo prijazni domačini, saj smo se povsod počutili resnično dobrodošlo.
Ob prihodu nam je vodička dala napotke za skupni sestanek v enem od hotelov in tam smo se naslednji dan tudi dobili. Dala nam je informacije glede izposoje avtomobilov za tiste, ki bi se želeli zapeljati po otoku, dala pa nam je tudi seznam izletov z ladjico. Presenečena sem bila glede organizacije različnih vsakodnevnih izletov z ladjico. Torej, tudi to bo potrebno preizkusiti …

Izlet z ladjico

Na otoku Karpathos je največje pristanišče v glavnem mestu Pigadia. Vsako jutro so se v tem pristanišču ob pomolu valovom predajale ladjice v starinskem stilu okrašene z napisi, kam so namenjene in čakale turiste, da se vkrcajo in odplujejo v »pustolovščino«. Tistega julijskega dne smo med njimi bili tudi mi, bil je 15. julij leta 2007.
Vkrcali smo se na ladjico, na kateri je pisalo  »Achata, Kyra Panagia, Apella« … to so seveda najlepše plaže ob vzhodni obali otoka Karpathos in ker smo bili med zadnjimi, je ladjica po našem vkrcanju kmalu odplula .

Sončni žarki so nas zjutraj prijetno greli, vsaj meni je zelo ugajalo, saj je bila ura za nas turiste še kar nekako zgodnja in ob plovbi je ves čas pihljalo, zato smo bili nekateri potniki še malce oviti v razne rute, nekateri pa so imeli na sebi celo jopice ali kaj podobnega.
Ladjica je počasi zapuščala pristanišče in čez zaliv plula v smeri proti severu.

Iz daljave smo še lahko opazovali mesto, kako se oddaljuje, nato smo bočno pluli mimo pečin ob vzhodni obali, ki so se strmo vzpenjale iz morja. Morje je bilo tisti dan mirno in plovba je bila zelo prijetna. Med skalami smo po daljšem času videli prvo od treh plaž … manjšo osamljeno plažo Achato, na kateri se je od sonca bleščal svetel pesek. Če nas ne bi opozorili nanjo, bi jo lahko hitro zgrešili, skrivala se je namreč med skalami in grmički, poleg tega je bila prazna, brez kopalcev.

Naša ladjica je plula naprej in kmalu smo prispeli do naslednje plaže imenovane Kyra Panagia … čudovita plaža v manjšem zalivu, nad katero je med zelenjem bilo opaziti nekaj belih stavb, v ozadju pa gorska pokrajina. Bil je kar malce nenavaden prizor za tako majhen otok. Morje je bilo tu čudovite barve, voda kristalno čista in ker smo imeli tu krajši postanek, so tisti željni kopanja poskakali v vodo in se tako malo ohladili, sonce je namreč že začelo kazati svojo moč.
Plovbo smo kmalu nadaljevali do naše ciljne plaže, to je bila Apella, kjer smo imeli nekajurni postanek s piknikom. Ladjica je pristala v kotu zalivčka ob skali, nas pa so pospremili z nje in nam dali napotke glede piknika, ki so ga organizirali in seveda glede časa odhoda. Člani posadke so pričeli s pripravami za peko na žaru, mi (no ja, nekateri med nami ) pa smo medtem šli v raziskovanje.

Apella je samotna plaža, odmaknjena od naselij s čudovito kristalno čistim morjem v turkizno-modrih odtenkih, v katerem se je videla vsaka skala, še celo najmanjši kamen. Ob tej barvi morja in svetli plaži se je zdelo že skoraj kot da smo na Maldivih. Plaža se je v rahlem loku zajedala v zaliv, na koncu katere pa je na pobočju nad morjem stala edina stavba … manjša restavracija. Vsekakor se je bilo potrebno nekje okrepčati. 

Pot do restavracije je vodila najprej po stopničasto urejenih skalah, nato so vodile klasične stopnice do vrha. Ker je sonce takrat že pokazalo, kaj zmore, se je pot zdela precej dolga,  ampak trud je bil poplačan s čudovitim razgledom na morje in delom zaliva, kjer se je videla naša ladjica, ki nas je čakala. Restavracija je bila glede na odmaknjenost plaže navsezadnje dokaj velika in je imela kar pester izbor jedi … ter seveda hladno pijačo.
Trenutki ob posedanju v restavraciji in kasneje v uživanju ob tako čudoviti plaži so bliskovito minevali in prišel je seveda čas, ko se je bilo potrebno vkrcati na ladjico … žal.

Odpluli smo nazaj proti Pigadiji, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Sledila je večerja in kasneje, ob pijači seveda  obujanje spominov na čudovit izlet.
Kot vsak večer je bil tudi tokrat obhod po ulicah mesteca Pigadia obvezen.

Če boste kdaj potovali na otok Karpathos, vam priporočam izlet na plaže vzhodne obale otoka. Informacije lahko dobite kar v pristanišču … ko se ladjice vrnejo iz izleta so namreč ves večer v pristanišču (pa seveda vse do jutra … do odhoda), na njih tudi piše, na katero lokacijo so namenjene, organizirani so namreč različni izleti, karte pa lahko kupite kar direktno na ladji tik pred vkrcanjem.

Amoopi Bay

Na otoku Karpathos je bila mestna plaža v Pigadiji sicer zelo velika, saj se je razprostirala kar dobra dva kilometra v zalivu, ob katerem so stali tudi večji hoteli z urejenimi predeli plaže, opremljenimi z ležalniki, vendar to ni bilo tisto, kar sem iskala… »Glede na to, da sem na gršem otoku, se želim kopati na plaži, kjer odseva turkizno-morda barva.!!!«… sem premlevala v glavi.

Ob prihodu na otok Karpathos smo se zapeljali najprej do letovišča Amoopi, kjer je iz avtobusa izstopilo nekaj turistov, takrat smo od daleč lahko videli čudovito plažo … torej, gremo jo pogledat od blizu.
Ker je bila med Pigadio in letoviščem Amoopi redna avtobusna povezava, je bila to najugodnejša rešitev.
Tako kot Pigadia se tudi Amoopi nahaja na vzhodnem predelu otoka in se razprostira v več manjših zalivih, kjer so različne plaže … prodnate ter peščena … vse s kristalno čistim morjem. Ob obali je bila speljana lepo urejena pot … ta je vodila do ogromne skale, ki je štrlela iz vode. Potka se je počasi vzpenjala malce višje nad morjem in ponujala razgled na večji del okolice, kjer je bilo videti nekaj manjših hotelčkov, med njimi sem opazila tudi novogradnje … »letovišče se torej širi« sem pomislila … sicer pa to ni bilo gosto naseljeno letovišče. Tam je stala še cerkvica, zraven nje kavarna-slaščičarna in ob večji plaži taverna in manjša trgovinica. Morda je stala kje še kakšna kavarna, ki pa je takrat nisem opazila.
Skratka, med vsemi ponujenimi plažami je bila seveda zame tista peščena prava izbira. Čeprav je bila plaža polna in ležalniki zasedeni do zadnjega, tako da nisi uspel priti do njega (razen, če si imel ogromno srečo), me to ni motilo … videla sem le peščeno plažo in turkizno morje.

Plaža v Amoopiju je bila resnično čudovita. Svetla peščena mivka se je postopoma spuščala pod morsko gladino, prekrasna barva morja pa je vabila na plavanje.
Zaradi plitvine je bilo potrebno narediti precej korakov v morje, saj je bila voda še po nekaj metrih zelo plitka. Mehka mivka se je v vodi ob vsakem koraku prijetno gnetla med prsti nog, čista voda pa je ves čas dopuščala pogled na morsko dno, kjer sem lahko videla odsev sončne svetlobe, ki se je poigravala pod vodno gladino. Voda je bila ravno prav topla (tik ob plaži morda že malce preveč ogreta), v globini pa so se občasno občutili hladnejši valovi, ki so jih prinašali morski tokovi. Mini blazinica za »lebdenje« na morski gladini je bila zame obvezen del opreme in tokrat sem jo izkoristila, kolikor se je pač dalo, ampak sonce me je sčasoma pregnalo v senco … pod ležalnik, ki pa ni bil ravno v veliko pomoč, saj je bilo pod njim prav tako zelo vrooooče.
Ob plaži je bila pokrita restavracija … seveda nabito polna, saj je bila hkrati (poleg seveda prijetno hladne pijače) tudi pribežališče pred žgočim soncem, čeprav je bilo vroče povsod … mislim resnično zelo vroče.
Ta dan je mineval ob poležavanju in vsestranskemu srkanju opojnosti čudovitega morja. Vse skrbi so bile tisti trenutek pozabljene, obstajali so samo tisti trenutki … tisti dan, kar je seveda prijalo vsem čutom, kar jih premorem.
Večer je potekal kot običajno na eni izmed teras v mestu Pigadia … za naslednji dan pa je bil v načrtu raziskovanje severnega dela otoka Karpathos…

Z avtomobilom po otoku Karpathos

Otok Karpathos sicer ni tako velik, ampak za ogled določenih zanimivosti si je bilo potrebno izposoditi vozilo, saj rednih povezav nekako ni bilo.
Vožnja iz mesta Pigadia v severni smeri po vzhodnem delu otoka Karpathos, oziroma drugače povedano, pokrajina severno je bila čisto nasprotje od tiste, ki smo jo videli ob prihodu od letališča do mesta Pigadia.

Hribi, ki so postajali čedalje višji, so bili poraščeni z visokim zelenjem, barvite skale pa so povezovale cesto s pokrajino. Čudovite barve so ustvarjale idilično pokrajino … živo oranžne in belo-sive skale so dajale podlago svetlo zelenim borovcem, v ozadju pa modro nebo brez oblačkov in seveda modro morje. Zaradi močne sončne svetlobe so bile barve še toliko bolj izrazite … čudovito !!! Bila se prijetno presenečena, kajti kaj takega nisem pričakovala.

Cesta obkrožena z živo zelenimi borovci, ponekod tudi s starimi oljkami, se je ves čas držala pobočja in vijugala ob barvitih skalah, razgled pa se je ponekod razširil v globine vse do obalnega dela morja, na nekaterih točkah se je videl velik del vzhodnega dela otoka Karpathos, vožnja je potekala namreč visoko nad morjem.

Po nekaj deset kilometrih je bilo asfaltne ceste konec in nadaljevala se je makadamska cesta, še kar nekako urejena, toda pečine so postajale čedalje bolj strme … hmmm … desno prepad proti morju, levo pa navpične pečine. Ta cesta je namreč edina, ki vodi do severnega predela otoka, kjer na pobočju visoko nad morjem stoji tradicionalna vasica Olympos, kot največja atrakcija otoka Karpathos … toda za enim od prevoženih ovinkov se je nenadoma pred avtomobilom pojavila ogromna skalna gmota, ki se je verjetno pred kratkim odtrgala iz pobočja pečin in zasula cesto. Pogled na tisto sceno je bil kar precej srhljiv. Hmmm … kaj pa zdaj? S strahom sem gledala navzgor, če bo še kaj priletelo. Druge rešitve ni bilo, kot obrniti avto in se vrniti. Žal mi je bilo, da sem morala vasico Olympos črtati iz svojega seznama.
Nekaj kilometrov nazaj od zasute ceste je bilo križišče, kjer je cesta vodila tudi na drugo stran otoka … na zemljevidu je bilo na zahodni strani otoka zarisano letovišče Lefkos, eno izmed večjih in poznanih letovišč na otoku Karpathos. Ni bilo potrebno veliko razmišljati glede odločitve, kam naprej ….
Cesta se je po zahodni strani otoka postopoma spuščala, pokrajina žal tukaj ni bila izrazito barvita, kot je bila na drugi strani, vendar je pogled skoraj ves čas ponujal razgled na prostrano morje … in cesta je vodila direktno do letovišča Lefkos.

Zalivčki s turkizno modrim morjem in peščeno obalo so bili prava paša za oči. Pogled na letovišče mi je bil všeč, saj je delovalo precej domače … prijetno vzdušje … ne preveč nagneteno … in več možnosti za pohajkovanje naokoli.
Ob glavni plaži so bile v senci velikih dreves prijetne restavracije oziroma taverne, malce naprej pa so se vrstile trgovinice, manjše kavarne in apartmaji.

Sledil je kratek obhod po zalivčkih … skok v morje … posedanje v restavraciji … in čas je kar prehitro mineval.

Ob vrnitvi nazaj proti mestu Pigadia je bil med vožnjo pogled na okolico sedaj že malce drugačen, saj se je sonce medtem že premaknilo na zahodno stran. Plaže globoko pod cesto na vzhodni obali so bile delno že v senci, izrazite barve pa so zaradi drugačne svetlobe malce zbledele. Vmesni postanek je bil seveda obvezen … in sicer v Kira Panagiji, ki smo jo predhodno videli iz druge perspektive … videli smo jo na izletu z ladjico. (vsebino o izletu z ladjo najdete tukaj)

Od glavne ceste proti letovišču Kira Panagia je bila speljana zelo ozka in strma cesta, povrh vsega še makadamska, takšna, ki je imela na sredi greben, iz katere je štrlela trava. Cesta je vijugala po strmini navzdol, letovišče se namreč nahaja v ozki kotlini globoko pod glavno cesto. Sprva ni bilo videti tako hudo, kot se je izkazalo kasneje in po prvem ovinku ni bilo več možnosti vrnitve nazaj navzgor na glavno cesto, saj je bil ovinek krepkih 180 stopinj v klancu, prostora levo in desno pa ni bilo praktično nič. Glede vožnje je bil tisti dan resnično »nori« dan. Po mučni in izrazito počasni vožnji se je cesta končno poravnala … na parkirišču seveda.
Ob ponovni vrnitvi na otok Karpathos nekaj let kasneje sva se seveda med drugim ustavila tudi v Kira Panagiji, vendar sva tokrat našla drugo cesto, veliko boljšo, položno in asfaltirano, speljano iz druge strani. Še danes se sprašujem, ali je ta cesta obstajala že takrat?!
Skratka … takrat se je pač bilo potrebno nekako vrniti … po isti poti seveda, ker druge ceste ni bilo videti. K sreči je šlo gor lažje … morda pa se mi je samo zdelo.

Pestro dogajanje glede vožnje tistega dne je bila seveda ob večernem posedanju glavna tematika …
Še danes ne morem verjeti, kako se je takrat vse skupaj odvijalo.

Vasico Olympos, ki jo takrat žal ni bilo mogoče videti, sem si jo po nekaj letih ob ponovni vrnitvi na otok uspela ogledati. O tem bom napisala kdaj drugič … povem le to, da je vasica lepa … zanimiva … slikovita.

Vrnitev domov in vtisi

Dopustniški dnevi na otoku Karpathos so se iztekali in prišel je dan vrnitve domov. Zjutraj tistega dne smo si lahko še privoščili umirjen zajtrk … in ker je bila prtljaga seveda že skoraj pripravljena, je bilo dovolj časa kasneje še za obhod po mestu, kavico in opoldanski prigrizek.

Z žalostnim občutkom, ker je dopusta konec in hkrati z obilico prijetnih vtisov preteklih dni smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal na letališče. Avtobus je seveda spotoma zavil še v letovišče Amoopi po nekaj turistov, kjer smo imeli še zadnjo priložnost od daleč videti čudovito peščeno plažo s turkizno-modrim morjem… … »bye bye plaža«undefined … sem se tiho poslavljala od nje, nanjo me je namreč vezal čudovit spomin na nepozaben sproščujoč dan, hkrati sem se zavedala, da se vračam v realnost … v vsakdanjik, ki prinaša skrbi in stres.

Na letališču smo se po celotni proceduri vkrcali na letalo Adria in poleteli nazaj proti Sloveniji.
Ob vzletu smo vsi, ki smo imeli seveda to priložnost, skozi okenca letala radovedno opazovali, kako se letalo dviga , otok Karpathos, ki smo ga preleteli, pa je postajal čedalje manjši …

Še nekaj časa smo lahko videli morje in otočke pod nami, nato se je pojavilo kopno, ki je tu in tam kazalo podobo kakšnega večjega mesta, jezera, širše reke ali gorsko pokrajino. Čas na letalu je dokaj hitro mineval in pred prihodom v Slovenijo smo že opazovali zeleno pokrajino, ki je bila v primerjavi s predhodnim razgledom popolnoma drugačna.

To je bil moj prvi obisk na sploh v Grčiji, zaradi katerega mi je morda še toliko bolj ostal v spominu, čeprav je bil prvi vtis ob prihodu precej drugačen … pa vendarle … drugačni ljudje, drugačne navade, krasno vzdušje, izredno počasni tempo življenja, kristalno čisto morje … pa še vreme, vsako jutro nas je prebujalo sonce, nebo pa brez oblačkov … vsak dan … brez izjeme…. Krasno!!!  To je le nekaj osnutkov spomina na prvi dopust iz otoka Karpathos.
Tu so še vse tiste čudovite barve, ki sem jih tiste dni videla in doživela … ki so bile videne v pravem trenutku … svetloba je namreč tista čudna reč, ki se poigrava z barvami in jo na vsake toliko časa spreminja in čez pol ure morda ne bo več to, kar je bilo v tistem »pravem« trenutku… včasih moraš pač imeti srečo, da lahko vidiš nekaj v pravem času dneva….. da vidiš tisto čudovito barvo, ki jo narava ob določenem trenutku maksimalno premore … jaz se takrat običajno refleksno odzovem z: »Vauuu!!!«. Tu imam v mislih tudi barve morja ob plažah … te niso vedno enake, poleg tega tudi moč in »pozicija« sončnih žarkov vplivajo na to. Je pa tudi res, da se moraš v teh trenutkih predati čutom, da to resnično vidiš, sicer gre vse mimo tebe. To je tako kot tale rek: »Gledaš pa ne vidiš« … vam je kaj poznano? Navsezadnje, dopust je čas, ko se lahko ustavimo, sprostimo in opazujemo dogajanje okoli nas, saj nas nihče ne preganja…. razen morda vodičk, če greš na kakšen skupinski izlet, pa ji moraš ves čas slediti, sicer se izgubiš  … ali če so prisotni kakšni drugi dejavniki.

Otok Karpathos ni tako turistično oblegan in morda je bil tudi zaradi tega tisti občutek glede počasnega tempa intenzivnejši. Vtis sem dobila, da se je čas ustavil … upočasnil … na trenutke celo, kot da se je čas zavrtel nazaj v preteklost. Njihov tempo življenja je namreč izredno umirjen, sploh pa v vročih poletnih dneh … to je neverjetni občutek. Doma v vsakdanu poznamo le še naglico in hiter tempo, potem pa nenadoma občutiš to, kar sem doživela v tistih dneh na tem otoku… relaksacija na polno.
Globok vtis so mi pustile tudi plaže … tiste prave s turkizno-modrim morjem … brez plavajoče trave seveda. Doma sem takšne plaže občudovala na fotografijah iz kakšnih oddaljenih otokov, tokrat pa so bile pred mojimi očmi in sem se ob pogledu nanje veselila kot majhen otrok, ko dobi veliko porcijo najljubšega sladoleda.

Omenim naj še živobarvne bujno cvetoče Bougainvillea, ki so se bohotile ob kakšnem hotelu po paviljonih ali po stavbah. Občudovala sem njihovo veličino, pri nas jih namreč poznamo le kot lončnico, pri njih pa se vzpenjajo več metrov visoko.
Skratka doživetje grškega otoka je bilo čudovito in nepozabno.

V naslednjih letih sem imela priložnost videti še druge grške otoke, med njimi tudi znameniti Santorini in na vsakem otoku je bilo kaj novega … zanimivega.
Pogled na potovanja in izlete po grških otokih se je sčasoma sicer malce spremenil, kljub temu pa lahko še vedno rečem, da je otok Karpathos lepa destinacija za umirjen dopust, za kakšen prijeten izlet z ladjico, obisk čudovitih plaž in večerno pohajkovanje po mestu Pigadia … kar sem spoznala ob ponovni vrnitvi na otok Karpathos … vendar je bilo tokrat malce drugače, kar vam odkrijem v prihodnje.

… več o ponovnem obisku otoka Karpathos kdaj drugič …
Želim vam obilo užitkov, kjerkoli ste … morda pa tudi vas kdaj popelje pot na otok Karpathos…
Pričakujem kakšen vaš odziv!!!
Prisrčen pozdrav! … Ljubica

Zadnje objave:

Osebna doživetja … Slovenija – Postojnska jama

Kam v vročih dneh…?

Osebna doživetja … Obmorski Piran

Otok Antipaxos

Karpathos

Teme spletne strani: moja potovanja, dogodivščine, dogodki, stik z naravo, naš vsakdan …

%d bloggers like this: