Otok Karpathos – osebna doživetja … Prihod na otok

Prihod na otok Karpathos

Kadar smo v preteklosti govorili o dopustu na morju smo imeli Slovenci običajno po stari navadi v mislih hrvaško obalo, morda smo pomislili tudi na katero od slovenskih obmorskih mest, manj pa se jih je odločalo za dopustovanje drugje … v bolj oddaljenih deželah. To doživetje sem tudi sama odkrila šele leta 2007, ko sem prvič dopustovala izven “naših okvirjev”.

Ta dopust je bil precej drugačen. Kot prvo … pot z avtomobilom in nato nadaljevanje z avtobusom do letališča je bila precej krajša, kot smo bili sicer vajeni na potovanjih proti morju … to mi je bilo zeloo všeč. Na letališču smo morali malce čakati, ampak čas je ob stikanju po trgovini duty-free-shop hitro mineval. Sledilo je vkrcanje na letalo in ….. pooleeet proti otoku Karpathos.
Glede na moje predhodne izkušnje z letenjem ni bilo tako slabo, za vse tiste, ki še niste leteli, bi morda lahko dodala prispodobo, da je občutek letenja podoben vožnji z avtobusom po naših cestah, kjer se občasno avtobus “spotika” na zaflikanem asfaltu … Takšni tresljaji se na letalu dogajajo zaradi turbolence … to je to … nič strašnega, le skozi okno ne smeš gledati, če te je strah. In ko sem ravno pri primerjavah lahko rečem, da je letenje včasih bolj umirjeno kot vožnja po naših cestah. Kmalu po vzletu začnejo stevardese streči s sendviči ter pijačo in zaradi prostorske stiske ter majhne mizice, kjer si moraš zorganizirati prostor za sendvič, pijačo in morda še za vročo kavico, pač poskušaš paziti, da se ne poliješ … seveda se s tem malce zamotiš in pozabiš na let in vse ostalo.
Skratka, čas na letalu kar hitro mineva, sploh, če imaš v družbi prijetne sogovornike, navsezadnje, letala vzletajo iz slovenskega letališča (po novem tudi iz Maribora, ne samo iz Ljubljane) in običajno je na njem tudi več Slovencev.
Sedež na letalu si lahko včasih predhodno izbereš, če je seveda možno in dovolj prostora … zame je najboljši pri oknu in če je vreme ustrezno ter seveda okno dokaj čistosi nagrajen s krasnim razgledom, sploh ob vzletu in pristanku.
Torej … če se vrnem nazaj … naša zračna pot se je po približno dveh urah zaključevala in letalo je uspešno pristalo na manjšem otoku imenovanem Karpathos, ki sem ga seveda “prečekirala” še pred pristankom, ampak, bolj ko sem gledala skozi okno letala in se kasneje ozirala po letališču, bolj sem se spraševala, kje smo mi to sedaj pristali … na koncu sveta?

Stavba letališča je izgledala zelo zapuščeno, en del je bil celo kot na nekem neurejenem gradbišču in sploh nisem imela občutka, da sem prišla na dopust.Ko sem po nekaj letih ponovno pristala na tem otoku, je bila seveda situacija na letališču precej drugačna, saj so medtem obnovili stavbe, ampak takrat … prvič je bilo pač kot je bilo.
Skratka … prevzeli smo kovčke in slovenska vodička nas je usmerila proti avtobusu.
Zelo me je zanimalo, kaj nas čaka. Kovčke nam je šofer avtobusa pomagal zložiti v prostor za prtljago, nato pa smo krenili. Pokrajina ob letališču je bila precej pusta, saj so ravnico, ki nas je obkrožala, tu in tam pokrivali le posamezni grmiči in ker je ta predel precej ozek, smo lahko videli tudi obalo … zalivčke, na katerih sem opazila kar nekaj windsurferjev. Od vodičke smo izvedeli, da je zaradi konstantnega vetra ta predel otoka zelo priljubljen pri ljubiteljih vodnih športov. Tu imajo namreč idealne pogoje in zalivčki so temu primerno urejeni.
Skratka … naša vožnja se je nadaljevala v smeri proti severu in pred nami se je prikazalo prvo letovišče … Amoopi.Pogled na okolico je bil sedaj že veliko lepši … hoteli, apartmaji, gostišča, ter seveda krasna plaža s čudovito barvo morja, kolikor sem pač med vožnjo iz avtobusa uspela ujeti.Ob privlačnem hotelu je bil naš prvi postanek in izstopilo je nekaj turistov. Vožnjo smo nato nadaljevali proti glavnemu mestu Pigadia, kjer se je nahajal naš hotel. Po nekaj kilometrih se je cesta začela spuščati po strmini navzdol in pred nami se je odprl pogled na del mesteca, ob katerem so se od sonca obsijane bele stavbe kar bleščale. Kot sem kasneje ugotovila so stavbe po celotnem otoku pretežno v beli barvi, prav tako uličice. Mesto Pigadia leži v večjem zalivu na vzhodni strani otoka, ob katerem se v velikem loku razprostira plaža. Prispeli smo do centra in po nekaj postankih smo končno prispeli tudi do našega hotela. Pred nami je stala preprosta stavba, rahlo zaokrožena z velikimi steklenimi površinami, pred katero pa se je nahajal ne tako majhen bazen. S prtljago smo se napotili proti recepciji, kjer nas je pričakal vesel, razigran in zelo prijazen hotelir, ki si je medtem, ko nas je vpisoval celo prepeval.
To sem prvič doživela … in moram priznati, da je bila ta sproščenost prava dobrodošlica za nas prišleke. No, pa sem končno dobila občutek, da sem na dopustu.

undefined Nazaj



… za celotno vsebino klikni na sliko spodaj … 😊

Prisrčen pozdrav od Ljubice … ❤️😊

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s