Bistriški vintgar

Po stresnih delovnih dneh, ki jih imamo običajno med tednom, nam kakšna urica sprehoda, pohajkovanje, pohod ali kaj podobnega čez vikend nekje v naravi zagotovo poboža dušo in telo.

Tako je na en čudovit poletni sončni vikend padla odločitev za obisk Bistriškega vintgarja. Tega vintgarja še nisem videla in sem se pravzaprav zelo veselila, da si ga bom ogledala, ker sem namreč predhodno že zasledila posamezne informacije in fotografije od znancev in iz spletnih strani.
Takoj po zajtrku sva krenila od doma in se peljala skozi Slovensko Bistrico, na križišču zavila v smeri zdravstvenega doma, nadaljevala pot in kmalu videla table za Bistriški vintgar in smerokaze, ki so nama kazali pot.
Tistega dne je že dopoldan kazalo, da bo izredno vroč dan, sonce je namreč sijalo na polno … »hladna gozdna senca bo zagotovo prijala« … sva komentirala … in nisva se zmotila. Že takoj na začetku, le nekaj deset metrov od parkirišča, sva začutila prijeten hlad gozdne sence.

Hodila sva po urejeni poti in opazovala strugo potoka Bistrice, katere voda se je pretakala čez vodne kamne. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali idilične slikovite podobe okolice, potok je ves čas prijetno žuborel in oddajal prijeten hlad, iz drevesnih krošenj pa se je slišalo veselo žvrgolenje raznoraznih ptic … to je bil pravi blagodejni pohod… no ja, lahko rečem bolj sprehod.

Prispela sva do Rimskega kamnoloma, kjer sva si lahko ogledala različne kamnine, iz postavljene table sva izvedela nekaj o zgodovini nastanka kamnin in si od daleč pogledala vhod v jamo. Nadaljevala sva pot in kmalu prispela do table, kjer je pisalo slap Šum s smerokazom. Spustila sva se po poti, ki je vodila do omenjenega slapa in že od daleč videla skupinico ljudi, ki so opazovali slap.

Prispela sva tik pod slap, si ga ogledala in se za trenutek predala užitkom narave, nato pa nadaljevala pot v smeri proti gozdnemu mlinu. Med potjo sva opazovala različne večje in manjše slapove, ki so se vrstili skoraj celotno pot in žuborenje vode je postajalo čedalje glasnejše… na enem predelu je bilo že kar precej glasno. Prispela sva do starega mlina in si vzela kratek čas za malico ter si medtem ogledala mlin, saj je v notranjosti stala stara naprave za mletje.

Pot sva nato nadaljevala proti kmetiji Močnik in na poti sva si lahko ogledala še najstarejšo jelko imenovano Maroltova jelka. Po podatkih naj bi ta jelka vzklila okoli leta 1750, sedaj pa leži na tleh že od leta 2010 … žal, ker jo je zajel požar. Pot sva nadaljevala in prispela do kmetije Močnik, kjer sva si lahko ogledala še tablo z informacijami glede Bistriškega vintgarja. Odločila sva se, da je za ta dan dovolj. Zaradi najine bolj počasne hoje je bilo časovno gledano kar nekaj hoje, v eno smer sva hodila okoli tri ure in pol… in tako sva se vrnila po isti poti nazaj.

Posamezni kotički gozda, slapovi … skratka na splošno je pot ob povratku izgledala malce drugače, saj je bila svetloba spremenjena, sonce se je namreč medtem že prevesilo na drugo stran.
Ko sva se vrnila do avtomobila, je ura kazala že pozno popoldan, v najinih želodcih pa “luknja”… hja, čas je bil za zeloooo pozno kosilo.

Za zaključek bi dodala sledeče: Pot je primerna za vse starosti (vsaj večji del poti), priporočam pa jutranjo-dopoldanski start, saj je svetloba v tem času najlepša, če želite ujeti tiste prave idilične podobe gozda in potoka.

Imejte se lepo …

… obilo poletnega sončka želim… Ljubica