Prvi barvni televizor

Zlata sedemdeseta leta, pa še kakšno leto gor in dol … verjetno najlepša leta za marsikoga, ki je v tistem obdobju preživljal svoja aktivna leta.
Ali si lahko predstavljamo, kakšna ponudba artiklov je bila na tržišču v tistem času v primerjavi z današnjo? Težko … kajne? Pa smo danes zaradi obilne ponudbe v ogromnih trgovskih centrih bolj srečni? Hmmm … ta odgovor bi rada slišala od več ljudi.
Toliko vsega se je v zadnjih nekaj desetih letih spremenilo, da je včasih kar težko verjeti, da smo naše otroštvo in mlajša leta preživljali v precej drugačnih časih.
Ko se odpravimo danes v kakšno trgovino z živili, je izbira artiklov tolikšna, da te kar malce zmede. Hja … gledaš artikle in se sprašuješ …  kaj vzeti? Nekoč je bila izbira v trgovinah zelo skromna in so kupci vzeli, kar je bilo pač na razpolago … če je sploh bilo. Seveda si je marsikdo potešil željo z uvozom iz sosednje države, ker je bilo to omogočeno, saj naša mala deželica ni ponujala vsega. Tako si je marsikdo šel čez mejo iskat riž, kavo, čokolado, kakšno tropsko sadje … pa še marsikaj. In če se dotaknem tehnologije … je že res, da nam je današnja tehnologija olajšala marsikatero delo, hkrati pa nas je odtujila, medsebojno smo se oddaljili. Pristni medsebojni stiki se danes mnogokrat izgubijo, saj poteka sedanja komunikacija pretežno preko različnih naprav. Kaj pa nekoč? Ljudje so bili med seboj bolj povezani, navsezadnje… ob komunikaciji so se morali osebno sestajati.
Kaj pa avtomobili? V začetku sedemdesetih je bila le tu in tam priložnost videti kakšen avtomobil, ceste so bile dejansko skoraj prazne, seveda pa je bilo odvisno od tega ali je bilo to v mestu ali na podeželju. In kakšne so bile nekoč vožnje? … na primer na že omenjene nakupovalne vožnje v kakšno sosednjo državo? … ali vožnje v času dopusta na morje? Avtomobili so bili naloženi po dolgem in po čez, da je kar »pokalo po šivih« … bi temu lahko rekli. V avto so se dobesedno zložili, kolikor je pač šlo, kot sardelice v konzervi … in če bi potnike preštevali, bi nam zagotovo zmanjkalo prstov na eni roki … poleg tega je bila pogostokrat v avtomobilu še dodatna roba! Avto se je v takšnih primerih že kar plazil po teh, potniki pa so bili kljub temu zadovoljni, veseli … navsezadnje,  zanje je bil to dogodek.
Spomnim se pripovedi naše sosede, prikupne, zgovorne gospe Olge. Bila je že v letih, polna raznoraznih življenjskih izkušenj. V tujini je imela sorodnike, ki jih je občasno obiskala in pri katerih je videla barvni televizor. Takšen tv si je seveda želela tudi zase, ampak v tistem obdobju so v naši mali deželici prevladovali črno-beli televizorji, barvni so bili le redki … le redki so si ga lahko privoščili. Skratka, gospa se je odločila, da se bo ob prvi priložnosti, ko bo šel nekdo po nakupih čez mejo v Avstrijo, pridružila in si zase kupila barvni tv.
Prišel je dan nakupa in v eni od tehničnih trgovin si je gospa kupila manjši barvni televizor. Ker so bili avtomobili običajno ob takšnih nakupovalnih dnevih nabito polni, saj so se sosedi in sorodniki vozili skupaj, kolikor jih je pač šlo v avtomobil, je bilo po obsežnem nakupovanju v avtomobilih prostora zelo malo. Tudi v tem primeru je bilo tako. Ob vsej nabavljeni robi so se potniki komaj natlačili v avtomobil in gospa Olga se je odločila, da bo televizor dala kar pod noge, sedela je namreč spredaj ob vozniku, kjer je bilo še največ prostora in ker je imela na sebi dolgo črno krila, se televizorja, ko se je naštimala, ni nič videlo.
Podali so se na pot nazaj proti domu in prišli do meje, kjer se je bilo potrebno ustaviti, pokazati dokumente in prijaviti dragocenejšo robo, kot je na primer tehnična roba … tako je pač bilo. Carinik je po pregledu dokumentov vprašal potnike, če imajo kaj za prijavit. Naša soseda Olga se je seveda takoj oglasila in dejala, da ima nekaj za prijavit. Ko jo je carinik vprašal, za kaj gre, mu je odgovorila, da ima med nogami barvni tv. Carinik jo je čudno pogledal, se nasmehnil in pokazal šoferju, da lahko nadaljuje vožnjo.
Soseda je tako prišla do barvnega televizorja, pa še prijavit ji ga ni bilo treba…

Spomini na prijetne dogodke nam vedno pogrejejo srce. Podajte se v svojo mladost, otroška leta ali katerokoli obdobje, prebrskajte malce po prijetnih prigodah, ki ste jih doživeli ali slišali in si polepšajte dan.

Želim vam čudovite dni … … in prisrčen pozdrav od Ljubice 

Nazaj v rubriko PRIGODE