Category Archives: Slovenija

Bistriški vintgar

Bistriški vintgar

Po stresnih delovnih dneh, ki jih imamo običajno med tednom, nam kakšna urica sprehoda, pohajkovanje, pohod ali kaj podobnega čez vikend nekje v naravi zagotovo poboža dušo in telo.

Tako je na en čudovit poletni sončni vikend padla odločitev za obisk Bistriškega vintgarja. Tega vintgarja še nisem videla in sem se pravzaprav zelo veselila, da si ga bom ogledala, ker sem namreč predhodno že zasledila posamezne informacije in fotografije od znancev in iz spletnih strani.
Takoj po zajtrku sva krenila od doma in se peljala skozi Slovensko Bistrico, na križišču zavila v smeri zdravstvenega doma, nadaljevala pot in kmalu videla table za Bistriški vintgar in smerokaze, ki so nama kazali pot.
Tistega dne je že dopoldan kazalo, da bo izredno vroč dan, sonce je namreč sijalo na polno … »hladna gozdna senca bo zagotovo prijala« … sva komentirala … in nisva se zmotila. Že takoj na začetku, le nekaj deset metrov od parkirišča, sva začutila prijeten hlad gozdne sence.

Hodila sva po urejeni poti in opazovala strugo potoka Bistrice, katere voda se je pretakala čez vodne kamne. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali idilične slikovite podobe okolice, potok je ves čas prijetno žuborel in oddajal prijeten hlad, iz drevesnih krošenj pa se je slišalo veselo žvrgolenje raznoraznih ptic … to je bil pravi blagodejni pohod… no ja, lahko rečem bolj sprehod.

Prispela sva do Rimskega kamnoloma, kjer sva si lahko ogledala različne kamnine, iz postavljene table sva izvedela nekaj o zgodovini nastanka kamnin in si od daleč pogledala vhod v jamo. Nadaljevala sva pot in kmalu prispela do table, kjer je pisalo slap Šum s smerokazom. Spustila sva se po poti, ki je vodila do omenjenega slapa in že od daleč videla skupinico ljudi, ki so opazovali slap.

Prispela sva tik pod slap, si ga ogledala in se za trenutek predala užitkom narave, nato pa nadaljevala pot v smeri proti gozdnemu mlinu. Med potjo sva opazovala različne večje in manjše slapove, ki so se vrstili skoraj celotno pot in žuborenje vode je postajalo čedalje glasnejše… na enem predelu je bilo že kar precej glasno. Prispela sva do starega mlina in si vzela kratek čas za malico ter si medtem ogledala mlin, saj je v notranjosti stala stara naprave za mletje.

Pot sva nato nadaljevala proti kmetiji Močnik in na poti sva si lahko ogledala še najstarejšo jelko imenovano Maroltova jelka. Po podatkih naj bi ta jelka vzklila okoli leta 1750, sedaj pa leži na tleh že od leta 2010 … žal, ker jo je zajel požar. Pot sva nadaljevala in prispela do kmetije Močnik, kjer sva si lahko ogledala še tablo z informacijami glede Bistriškega vintgarja. Odločila sva se, da je za ta dan dovolj. Zaradi najine bolj počasne hoje je bilo časovno gledano kar nekaj hoje, v eno smer sva hodila okoli tri ure in pol… in tako sva se vrnila po isti poti nazaj.

Posamezni kotički gozda, slapovi … skratka na splošno je pot ob povratku izgledala malce drugače, saj je bila svetloba spremenjena, sonce se je namreč medtem že prevesilo na drugo stran.
Ko sva se vrnila do avtomobila, je ura kazala že pozno popoldan, v najinih želodcih pa “luknja”… hja, čas je bil za zeloooo pozno kosilo.

Za zaključek bi dodala sledeče: Pot je primerna za vse starosti (vsaj večji del poti), priporočam pa jutranjo-dopoldanski start, saj je svetloba v tem času najlepša, če želite ujeti tiste prave idilične podobe gozda in potoka.

Imejte se lepo …

… obilo poletnega sončka želim… Ljubica

Vikend dopust na morju – IZOLA

Vikend dopust na morju – Izola

Moje nekajdnevno bivanje v Izoli ni bilo prvič, bilo je eno od mnogih … tako sem imela čast preživeti z bližnjimi, hkrati pa uživati v čudovitem morskem ambientu.
Čas sem preživljala različno, urice na morju si namreč ni težko popestriti na različne načine …  tudi z raziskovanjem okolice, ulic, trgovinic, tavern, kavarn

Ob večkratnih obiskih v nekaj letih sem Izolo malce bolje spoznala in hkrati videla spremembe, ki so se skozi leta dogajale. Moram priznati, da so spremembe pozitivne, sploh kar zadeva same plaže ob svetilniku, pa tudi v Simonovem zalivu je drugače, kot je bilo pred leti … spremenila pa se je tudi splošna ponudba za turiste, ta se je v zadnjih letih lepo razvila.
(Več splošnih informacij o Izoli in ostalih obmorskih mestih bo opisano v rubriki “destinacije”… to še sledi..)

Večerni obhodi turistov kot tudi domačinov so verjetno kar stalnica, saj je mestece čez poletje precej živahno. Tu je še ena sprememba … zelo dobra … po novem je namreč cesta, tista, ki poteka mimo marine, ob kateri se vrstijo kavarne, lokali in slaščičarne, čez vikend ob večerih zaprta (čez poletje seveda). Super!! … če se namreč hočeš zvečer v katerem lokalu sprostiti ob dobri pijači, ob prijetni družbi in seveda ob super ambientu sta smog in hrup, ki prihajata iz kakšnega mimo drvečega avtomobila ali motorja kakšnega »frajerja«, ki misli, da mora vsem pokazati, kaj njegovo vozilo zmore, zadnje, kar si želiš. Sedaj pa lahko resnično uživaš v opazovanju marine … in mimoidočih.
Skratka, ob mojih pohajkovanjih naokoli so nastali različni posnetki, ki vam jih tudi predstavljam.

Tudi takšni pernati spremljevalci so povsod naokoli.

Ob večerih pa sem ujela nekaj posnetkov pred sončnim zahodom, ki so izgledali tako….

Ali ste vedeli….?

Ime “Insula” naj bi bilo prvič omenjeno leta 932 v beneški listini … in v tistem času naj bi bil tukaj otok … no ja, saj že samo ime to pove.
Naj omenim še nekaj iz zgodovine … v 16. in 17. stoletju je prebivalce zajemala kuga, ki je v tem času udarila kar 16-krat in ob tem zelo zredčila število prebivalcev na tem območju.

Toliko zaenkrat …. več naslednjič …

… prisrčen pozdrav … Ljubica

Osebna doživetja – Slovenija … Postojnska jama

Postojnska jama

Kraške jame so se mi vedno zdele zelo zanimive, kajti ob zavedanju, da so se čudovite podzemne podobe oblikovale tisočletja in se še vedno spreminjajo in oblikujejo, lahko resnično rečemo, da to ni kar tako. Slovenija je glede tega precej bogata, saj lahko najdemo kar nekaj kraških jam, med njimi tudi nekaj večjih, največja in seveda najbolj znana je Postojnska jama. Prvič sem jo obiskala v otroštvu, ampak kot otrok gledaš na vse precej drugače in to jamo sem želela podoživeti še enkrat sedaj, kot odrasla oseba … in sem jo.
Obisk Postojnske jame je bil seveda v sklopu izleta, ki je poleg drugih zanimivosti zajemal še Predjamski grad, o katerem bom napisala enkrat v prihodnje.

Postojnska jama se nahaja ob obrobju Postojne in ko sva prispela tja, sva sledila tablam, ki so naju usmerjale proti znameniti Postojnski jami. Kmalu sva prispela do parkirišča ter se nato peš odpravila v smeri proti hotelu Jama, kjer je tudi vhod v omenjeno kraško jamo. (slika) Na poti iz parkirišča sva se ustavila spotoma pri majhni utici, kjer so prodajali vstopnice in se nato odpravila naprej po urejeni poti, ki je vodila proti hotelu in seveda vhodu v Postojnsko jamo.
Pred vhodom so že čakali vodiči, ki so nas kasneje po skupinah popeljali v jamo in nam v različnih jezikih opisovali zanimivosti kraške jame.
Vstopili smo v jamo in pred nami je že stal vlakec, s katerim smo se nato odpeljali v podzemni svet.

Hja… zanimivo se je bilo voziti med tako imenovanimi stalagmiti, stalaktiti ter seveda raznoraznimi stebri, občudovali smo zavese, pa podobe cevčic ter še marsikatero drugo obliko. Ta kraška jama se je oblikovala namreč 2 milijona let in se spremenila v pravo veliko čudo sveta. Reka Pivka, ki teče skoznjo, je ves čas poglabljala svojo strugo in ob tem po kapljicah oblikovala občudovanja vredne podobe, pri tem pa so se v jamah ustvarjala tudi nadstropja na različnih višinah.

Z vlakcem smo tako vijugali mimo vseh tistih podzemnih lepot in nato prispeli v večjo podzemno dvorano, kjer smo izstopili in se naprej napotili peš. Naša peš tura je trajala kar nekaj časa in celotno pot videli resnično občudovanja vredne naravne prizore, poudarjene s svetlobnimi efekti (lučmi).
Veliko besed ni potrebnih, ker povedo fotografije vse.

V Postojnski jami živijo poleg raznih podzemnih bitij tudi človeške ribice. To so dvoživke živeče v podzemnih vodah. Seveda je te živali zelo težko videti, čeprav so za ogled nastanjene v posebnih prostorih. Imeti moraš srečo, da jo vidiš, saj se rade skrivajo v zavetju… skrite pred našimi pogledi.

Naša pot se je zaključila v podzemni dvorani ob železniški progi, od koder smo se z vlakom odpeljali proti izhodu Postojnske jame.

Doživetje jame je vsekakor edinstveno, vredno ogleda. Morda bi tukaj opozorila, da je v jami dokaj sveže in priporočam kakšno dodatno oblačilo.

V neposredni bližini imajo urejen še en vhod v manjši del jame, kjer je podrobneje predstavljena človeška ribica … kot sem že omenila, nenavadno bitje iz podzemnega sveta. Tudi ta del jame sem si ogledala in jo seveda vsem priporočam, da jo vključite v svoj program ogledov.
Po zaključku sva se sprehodila naokoli še po tamkajšnji ponudbi izdelkov, produktov, spominkov in kulinarične ponudbe.

Ali ste vedeli:
– V tej jami je raziskanih več kot 24.000 metrov podzemnih rovov
– Temperatura v jami je konstantnih 8 – 10 °C
– Jame so v podzemlju precej globoke, najgloblja je 115 metrov
– V tem podzemnem jamskem sistemu živi rekordnih 115 jamskih vrst živali
– Postojnsko jamo so obiskovali že v 13. stoletju, kar pričajo jamski zapisi, turistični obiski pa so se začeli po letu 1818
– Letno si Postojnsko jamo ogleda okoli 700.000 turistov
– Železnica v jami je bila narejena leta 1872, prva takšna na svetu
– V Postojnski jami živi Človeška ribica, ki lahko preživi brez hrane do 12 let, starost pa lahko dočaka tudi do 100 let, čeprav je njena povprečna starost v naravi sicer okoli 58 let.

Nekoč so imeli človeške ribice za zmajeve mladiče, kar pričajo zapisi iz 17. stoletja, verjeli so namreč, da so ta bitja zaradi videza zares zmajevi mladiči, kajti, v Postojnski jami naj bi živel strašen zmaj.

Po ogledu Postojnske jame se je najina pot nadaljevala do naslednje znamenitosti, nekaj kilometrov severo-zahodno od Postojne namreč stoji znameniti Predjamski grad in usmerila sva se seveda tudi tja … o tem pa enkrat v prihodnje.
Bodite lepo … in prejmite prisrčen poletni pozdrav!
… do naslednjič… Ljubica