Category Archives: Blog

Dobri mož Miklavž

Miklavž – dobri mož Sveti Nikolaj

Smo v mesecu obdarovanj in prvi dobri mož meseca decembra sveti Miklavž bo kmalu tu.
Kdo ne pozna Miklavža … in njegovega spremstva, tistih grozovitih bitij, zaradi katerih marsikateri otrok od strahu obnemi? Mislim, da jih prav vsi zelo dobro poznamo.
Ob tem prazniku nas spomini popeljejo v čas našega otroštva … no, vsaj pri meni je tako …  in naših prvih prejetih daril od Miklavža … no ja, od parklja seveda tudi.
In kakšna so bila naša darila takrat? Bolj skromna od marsikaterega v današnjem času, to zagotovo. Predvsem so mi v spominu ostale slastne pomaranče, ki so iz prozornega paketa mamljivo vabile, pa seveda tudi kakšne drobne sladke dobrote so bile zraven.  Otroci smo bili daril resnično zelo veseli, saj je bilo življenje skromno in so se dobrote pojavljale zelo poredko. Po starih običajih smo morali otroci pred prejetjem darila zmoliti kakšno molitev, danes je situacija drugačna, razen če se še katera družina drži starih navad.
Smisel Miklavža se je danes zaradi drugačnega načina življenja seveda spremenil, vendar upam, da se še vedno vsaj delno ohranja skromnost, katero Sveti Miklavž tudi predstavlja, saj je bil znan po skromnosti in velikodušnosti.

In kdo je bil sveti Miklavž (grško Hagios Nikolaos)?
Zgodbe o njem se razlikujejo. Priljubljen svetnik, zaščitnik ribičev, mornarjev, brodarjev, splavarjev in čolnarjev bi se naj rodil v bogati grški družini (v času Rimskega cesarstva) 15.marca 270 leta v kraju Patara, danes Demre (Turčija), nekoč grška Anatolija, ki je bila del rimske škofije. Starša je zaradi takratne epidemije izgubil zelo zgodaj, skrb zanj pa je prevzel njegov stric škof Nikolaj. Ta ga je krščansko vzgajal in Miklavž je tako postal duhovnik in kasneje škof. V začetku njegovega škofovanja so bili kristjani preganjani, prav tako Sveti Miklavž. Za nekaj časa so ga vrgli celo v ječo, kjer je veliko pretrpel. Kasneje je po zaslugi priznavanja krščanstva bil odpuščen in doživel visoko starost. Umrl je 6. decembra leta 350.
Sveti Miklavž je prepoznaven po rdečih oblačilih, škofovski zaviti palici in pokrivalu ter dolgi beli bradi. O njem so krožile različne legende, saj naj bi pomagal mnogim ljudem, po njem pa so počaščene tudi številne cerkve, predvsem tiste ob nekoč pomembnih rečnih in pomorskih poteh.
Njegovo podobo je prevzel današnji božiček … ampak … o tem kdaj drugič.

Naj vam za konec zaželim prijetno praznovanje … in naj bo čim več pridnih otrok, tistih, ki bodo dobili darilo od Miklavža in ne od parklja.

… do naslednjega petka …

Imejte se skrajno lepo in pošiljam vam prisrčen pozdrav … Ljubica

December je tu …

December je tu …

Leto se počasi bliža h koncu, narava pa nam že kaže prve znake, da prihaja zima.

V zgodnjih jutranjih urah že lahko opazujemo rahlo pobeljeno pokrajino, ki se ob močnejših sončnih žarkih občasno še izgublja in spreminja nazaj v jesenske odtenke, ob turobnih dneh pa zna belina vztrajati cel dan.

Na jutranjih sprehodih, pohajkovanjih ali samo obhodih okoli lastnega vrta, lahko vidimo čudovite bele dekoracije … zmrzali, ki krasijo jesensko cvetje, ki se je še pred nedavnim bohotilo v svojih barvah. Posebne okrasne obrobe in dodatke so dobile tudi razne trave, listje, ki še vztraja na drevesih, vejice, grmovja … skratka vse, kar je še do nedavnega bilo v različnih barvnih odtenkih zelene, rumene, oranžne, rdeče ali rjave, se sedaj z dodatkom belega … skratka, v drugačni obliki lepote razkazuje nam, ki te spremembe tudi sproti opazujemo.

Ob takšnih mrzlih jutrih in seveda dnevih, ki bodo v prihodnje še pogostejši in hladnejši, še bolj beli, bo topel čaj, šalica vročega kakava ali dišeča kavica ob topli peči zagotovo zelo prijala. Odeti v topla mehka oblačila bomo iz prijetno ogretih prostorov skozi okna zvedavo opazovali spreminjajočo naravo.

V prazničnem decembru je še posebej čarobno greti se ob ognju … ob kaminu, v katerem ogenj občasno prasketa.
Veseli december nam bo v prihodnje prinesel kar nekaj radostnih praznikov, katerih smo veseli vsi, tako otroci kot tudi mi odrasli in prvi bo tu že čez nekaj dni … obiskal nas bo namreč sveti Miklavž.

Naj vam bodo prihajajoči prazniki resnično v veliko veselje in naredite si ga po svojih željah, pa naj bo to razkošno ali skromno … uživajmo v vsem, tudi v malenkostih … v vseh tistih drobnih rečeh.

… do naslednjega petka …
Prisrčen praznični pozdrav … Ljubica

Martinovo – praznik vina

Martinovo – praznik vina

Martinovanje se pri nas v Sloveniji praznuje že desetletja. Praznik vina, ob katerem se naj bi mošt spremenil v vino.

Običajno se na ta dan pripravljajo obilne pojedine, ob katerih se ti brez dvoma pocedijo sline. Ob vinu seveda ne sme manjkati slastna pečena gos ali raca napolnjena s kakšnim jabolkom in slivami, h kateri so priložene ostale dobrote, kot so mlinci, sladko rdeče zelje, morda še kostanjev pire in jabolčna čežana … njami. Obilne pojedine so sicer nekoč predstavljale praznovanja v zahvalo ob zaključku letine, v današnjem času pa je ta praznik že nekako izgubil pravi pomen, ampak … časi so drugačni.

Letošnje martinovanje je precej drugačno, kot je bilo v preteklih letih, ko so se organizirala velika javna praznovanja, kljub temu ste si (ali pa še boste) verjetno Martinovo praznovanje zorganizirali doma v krogu družinskih članov … to je hkrati priložnost za družinsko druženje, kar pa tudi ni tako slabo.
Če pa imate doma slučajno krušno peč, takšno, kot so bile nekoč v starih hišah, potem je lahko praznik še lepši … okusnejši … bolj domači.
Upam, da ste si naredili Martinov praznik po svojem okusu in v njem uživali.

In kdo je bil Martin (pravo ime je Martinus), kateremu vsako leto posvečamo dan 11. november?
Svetnik, rojen leta 316 (morda 317) na Madžarskem, na območju današnjega mesta Sombotel (nekoč se je imenovalo Savaria). Bilo je obdobje Rimskega imperija. Njegov oče je bil rimski vojak in v času Martinovega zgodnjega otroštva se je družina preselila v Ticinum (danes Pavia v Italiji). Tu se je Martin seznanil s krščanstvom, čeprav starša to nista bila. Ko je Martin odrastel, je bila njegova želja postati puščavnik, vendar se je na očetovo željo (oziroma bolj prisilo) že v starosti 15 let pridružil vojski, jo služil v Franciji (v takratni Galiji) in kasneje postal celo vojaški častnik. Legenda pravi, da je v mestu Amiens v Franciji nekega mrzlega jutra pred mestnimi vrati videl berača, ki je bil brez vsega in da ne bi zmrznil, je Martin svoj topli plašč prerezal na pol in mu polovico izročil, da se je lahko z njim grel.
Martin je v času vojaškega službovanja leta 339 za veliko noč prejel Krst. V vojski je ostal še 20 let in pri svojih štiridesetih se je odločil, da bo vojsko zapustil in šel po poti, katero si je želel že v mladosti … tako je postal menih, izobrazil se je v teologiji, postal diakon in naposled duhovnik.

Martin je veljal za pravičnega, skromnega in dobrosrčnega človeka, tudi kasneje, ko so ga izvolili za škofa, katere vloge pa ni takoj sprejel. Legenda pravi, da je sprva škofovsko mesto zavrnil in se pred verniki skril, vendar so ga goske s svojim gaganjem izdale. Leta 371 je Martin postal škof v Toursu, vendar se ni preselil v škofovsko palačo, ampak je živel v revnih kočah z menihi zunaj mesta in se vse življenje zavzemal za reveže ter postal eden med prepoznavnimi rimsko-katoliškimi svetniki.
Sveti Martin je umrl 8.nov. leta 397 v kraju Candes (severno od Toursa), pokopan pa je bil 11. nov. v Franciji blizu mesta Tours (Candes Saint Martin).

Ali ste vedeli?
Na grobu omenjenega svetnika so postavili kapelo, kasneje pa baziliko (v srednjem veku je bila tu romarska pot)
-Obletnico pogreba Svetega Martina obhajamo kot godovni dan … 11.november.
-V srednem veku (pravzaprav že od konca 4.stoletja) se je na območju večjega Evropskega dela (predvsem zahodnega) s tem dnem začel 40 dnevni post. Kasneje se je v cerkvenem koledarju to obdobje skrajšalo, ki ga poznamo še danes kot adventni čas … obdobje pričakovanja Jezusovega rojstva.
-Puščavniki so bili predhodniki menihov (v 3.stoletju – v začetnem obdobju krščanstva). Ti so se odmaknili od tedanje civilizacije v puščavo in tam preučevali verska besedila.

No, toliko za danes. Želim vam prijetno praznovanje
… do naslednjega petka…

Prisrčen Martinov pozdrav … Ljubica