Vikend dopust na morju – Izola

Moje nekajdnevno bivanje v Izoli ni bilo prvič, bilo je eno od mnogih … tako sem imela čast preživeti z bližnjimi, hkrati pa uživati v čudovitem morskem ambientu.
Čas sem preživljala različno, urice na morju si namreč ni težko popestriti na različne načine …  tudi z raziskovanjem okolice, ulic, trgovinic, tavern, kavarn …

Ob večkratnih obiskih v nekaj letih sem Izolo malce bolje spoznala in hkrati videla spremembe, ki so se skozi leta dogajale. Moram priznati, da so spremembe pozitivne, sploh kar zadeva same plaže ob svetilniku, pa tudi v Simonovem zalivu je drugače, kot je bilo pred leti … spremenila pa se je tudi splošna ponudba za turiste, ta se je v zadnjih letih lepo razvila.
(Več splošnih informacij o Izoli in ostalih obmorskih mestih bo opisano v rubriki “destinacije”… to še sledi..)

Večerni obhodi turistov kot tudi domačinov so verjetno kar stalnica, saj je mestece čez poletje precej živahno. Tu je še ena sprememba … zelo dobra … po novem je namreč cesta, tista, ki poteka mimo marine, ob kateri se vrstijo kavarne, lokali in slaščičarne, čez vikend ob večerih zaprta (čez poletje seveda). Super!! … če se namreč hočeš zvečer v katerem lokalu sprostiti ob dobri pijači, ob prijetni družbi in seveda ob super ambientu sta smog in hrup, ki prihajata iz kakšnega mimo drvečega avtomobila ali motorja kakšnega »frajerja«, ki misli, da mora vsem pokazati, kaj njegovo vozilo zmore, zadnje, kar si želiš. Sedaj pa lahko resnično uživaš v opazovanju marine … in mimoidočih.
Skratka, ob mojih pohajkovanjih naokoli so nastali različni posnetki, ki vam jih tudi predstavljam.

Tudi takšni pernati spremljevalci so povsod naokoli.

Ob večerih pa sem ujela nekaj posnetkov pred sončnim zahodom, ki so izgledali tako….

Ali ste vedeli….?

Ime “Insula” naj bi bilo prvič omenjeno leta 932 v beneški listini … in v tistem času naj bi bil tukaj otok … no ja, saj že samo ime to pove.
Naj omenim še nekaj iz zgodovine … v 16. in 17. stoletju je prebivalce zajemala kuga, ki je v tem času udarila kar 16-krat in ob tem zelo zredčila število prebivalcev na tem območju.

Toliko zaenkrat …. več naslednjič …

… prisrčen pozdrav … Ljubica

Bistriški vintgar

Po stresnih delovnih dneh, ki jih imamo običajno med tednom, nam kakšna urica sprehoda, pohajkovanje, pohod ali kaj podobnega čez vikend nekje v naravi zagotovo poboža dušo in telo.

Tako je na en čudovit poletni sončni vikend padla odločitev za obisk Bistriškega vintgarja. Tega vintgarja še nisem videla in sem se pravzaprav zelo veselila, da si ga bom ogledala, ker sem namreč predhodno že zasledila posamezne informacije in fotografije od znancev in iz spletnih strani.
Takoj po zajtrku sva krenila od doma in se peljala skozi Slovensko Bistrico, na križišču zavila v smeri zdravstvenega doma, nadaljevala pot in kmalu videla table za Bistriški vintgar in smerokaze, ki so nama kazali pot.
Tistega dne je že dopoldan kazalo, da bo izredno vroč dan, sonce je namreč sijalo na polno … »hladna gozdna senca bo zagotovo prijala« … sva komentirala … in nisva se zmotila. Že takoj na začetku, le nekaj deset metrov od parkirišča, sva začutila prijeten hlad gozdne sence.

Hodila sva po urejeni poti in opazovala strugo potoka Bistrice, katere voda se je pretakala čez vodne kamne. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali idilične slikovite podobe okolice, potok je ves čas prijetno žuborel in oddajal prijeten hlad, iz drevesnih krošenj pa se je slišalo veselo žvrgolenje raznoraznih ptic … to je bil pravi blagodejni pohod… no ja, lahko rečem bolj sprehod.

Prispela sva do Rimskega kamnoloma, kjer sva si lahko ogledala različne kamnine, iz postavljene table sva izvedela nekaj o zgodovini nastanka kamnin in si od daleč pogledala vhod v jamo. Nadaljevala sva pot in kmalu prispela do table, kjer je pisalo slap Šum s smerokazom. Spustila sva se po poti, ki je vodila do omenjenega slapa in že od daleč videla skupinico ljudi, ki so opazovali slap.

Prispela sva tik pod slap, si ga ogledala in se za trenutek predala užitkom narave, nato pa nadaljevala pot v smeri proti gozdnemu mlinu. Med potjo sva opazovala različne večje in manjše slapove, ki so se vrstili skoraj celotno pot in žuborenje vode je postajalo čedalje glasnejše… na enem predelu je bilo že kar precej glasno. Prispela sva do starega mlina in si vzela kratek čas za malico ter si medtem ogledala mlin, saj je v notranjosti stala stara naprave za mletje.

Pot sva nato nadaljevala proti kmetiji Močnik in na poti sva si lahko ogledala še najstarejšo jelko imenovano Maroltova jelka. Po podatkih naj bi ta jelka vzklila okoli leta 1750, sedaj pa leži na tleh že od leta 2010 … žal, ker jo je zajel požar. Pot sva nadaljevala in prispela do kmetije Močnik, kjer sva si lahko ogledala še tablo z informacijami glede Bistriškega vintgarja. Odločila sva se, da je za ta dan dovolj. Zaradi najine bolj počasne hoje je bilo časovno gledano kar nekaj hoje, v eno smer sva hodila okoli tri ure in pol… in tako sva se vrnila po isti poti nazaj.

Posamezni kotički gozda, slapovi … skratka na splošno je pot ob povratku izgledala malce drugače, saj je bila svetloba spremenjena, sonce se je namreč medtem že prevesilo na drugo stran.
Ko sva se vrnila do avtomobila, je ura kazala že pozno popoldan, v najinih želodcih pa “luknja”… hja, čas je bil za zeloooo pozno kosilo.

Za zaključek bi dodala sledeče: Pot je primerna za vse starosti (vsaj večji del poti), priporočam pa jutranjo-dopoldanski start, saj je svetloba v tem času najlepša, če želite ujeti tiste prave idilične podobe gozda in potoka.

Imejte se lepo …

… obilo poletnega sončka želim… Ljubica

OLIMJE … idilična vasica na Kozjanskem

Tokrat se bom podala po slovenskih »zelenih« poteh … po čudoviti pokrajini na Kozjanskem.

Med hribčki se nahaja majhna, idilična vasica Olimje, ki nam obiskovalcem ponuja tisto pristno domače vzdušje v objemu bujne zelene narave, kjer se lahko na eni strani predajamo užitkom neokrnjene narave, hkrati pa lahko vidimo in doživimo pestro turistično ponudbo.
Vasico obdajajo zeleni grički, poraščeni z gozdiči, ceste pa nas popeljejo do različnih turističnih objektov.
Vasico Olimje sem že pogostokrat obiskala, saj je nekakšen »Kozjanski biserček«, kjer se lahko prijetno sprostiš in uživaš v vseh pogledih.
Tudi mladi pari svoj »tisti« dan radi preživijo v tej idili in svoj »Da« izrečejo v tukajšnji prečudoviti cerkvici.... zabavo pa mnogi nadaljujejo kar na bližnjem gričku, imenovanem Jelenov greben.

V osrčju Olimja stoji nekoč grad danes veličastni Minoritski samostan s tretjo najstarejšo lekarno v Evropi, ob njem pa je čudovita baročna cerkev Marijinega Vnebovzetja s temnejšo notranjostjo  … s črnim oltarjem in z zlatimi kipci.
Zunanjo sivo-belo podobo samostana v poletnih dneh krasi živobarvno okensko cvetje, zeleno okolico pa dopolnjuje botanični vrt, kjer lahko vidimo več kot 200 različnih vrst zelišč, ki so jih označili z imeni.
Pred samostanom se ob potki bohoti dišeča sivka, za leseno ograjico pa lahko občudujemo bogato obložen zeliščni vrt.
Do velikih »grajskih« vrat samostana vodi širok most, ob njem pa je manjši ribnik, v katerem se poigravajo zlate ribice.

Prehod v samostan je ves dan odprt in nas vodi do notranjega dvorišča mimo zeliščne lekarne (z raznimi čaji, zeliščnimi pripravki, tinkturami, mazili… )  in iz notranje strani je vhod v staro lekarno.
Stara lekarna naj bi izhajala iz 17. stoletja ob ustanovitvi Pavlinovega samostana, obokane stene sobe stare lekarne pa krasijo (obnovljene) čudovite starodavne freske iz 18. stoletja.

V neposredni bližini se nad samostanom razprostirajo obsežni travniki, na katerih se pase jelenjad ter srnjad, med njimi tudi mogočni mufloni … na vrhu griča pa stoji turistična kmetija Jelenov greben in s svojevrstno ponudbo divjačinske in gobje specialitete vabi turiste na gurmanske užitke, z domačimi sladkimi in slanimi izdelki pa na pokušine, ki jih bodo po novem izvajali tudi v novem “Proizvodno-turističnem centru, nedaleč vstran od omenjene domačije. V domači vinoteki se izvajajo degustacije priznanih slovenskih vin … v trgovini pa si lahko pred odhodom (ali pa že vmes) izberemo med doma narejenimi izdelki zase ali za prijatelje , možnost nočitev pa omogoča, tako lahko vse omenjene užitke dlje časa podoživljamo …

Pot do Jelenovega grebena vodi med pašniki, na katerih nas obiskovalce presenetijo skoraj udomačene že omenjene košute, jeleni ter ostale živali, ki se nam ob hranjenju popolnoma približajo, kar za mnoge obiskovalce predstavlja čudovito doživetje … te živali so namreč navajene jesti celo iz rok.

Večja turistična kmetija Jelenov greben ima res veliko vsega … in v omenjeno restavracijo, v kateri se dnevno vrstijo turisti, da okusijo domače specialitete … sva po obhodu zavila tudi midva … na divjačinski golaž seveda.

V bližnji okolici je še več različnih turističnih ponudb … manjša pivovarna Haler, ki se ponašajo s svojim lastnim svetlim in temnim pivom, pri Amonu skrbijo za navdušence golfa, imajo pa tudi zanimivo ponudbo … ekološke česnove izdelke. Pa še nekaj za vse sladkosnedce … v neposredni bližini samostana stoji čokoladnica z bogato ponudbo sladkih dobrot. Do nje vodi potka od samostana naprej mimo botaničnega vrta, čez majhen mostiček in že smo pri čokoladnici.

Za otroško veselje je dodatno poskrbljeno še v gozdiču, 1 km naprej od samostana, tam se namreč nahaja pravljična dežela »Koča pri čarovnici«.

Celotna vasica je med seboj zelo povezana … tudi s turističnim vlakcem, ki nas popelje od samostana do 4 km oddaljenih term Olimje.

Skratka, obisk idilične vasice iz srca priporočam … tu je namreč za vsakogar nekaj … za stare in mlade …
In če smo že pri pravljičnih deželah …  zame je pravljična dežela celotna pokrajina.

… do naslednjega petka …

… prisrčen pozdrav in obilo pomladno-poletnega sončka … Ljubica

Ali ste vedeli?! …
Vasica Olimje je prejela zlato medaljo za najbolj urejeno vas Evrope 2009 na tekmovanju Entdente florale.