Pred nami je prijeten pomladni čas, ki se je uradno začel pred nekaj dnevi. Sonca bo čedalje več, topli dnevi nas bodo čedalje pogosteje zvabili v naravo, narava pa nas bo vse bolj obdarila s čudovitimi barvami.
Ker je fotoaparat moj pogosti spremljevalec ob mojih pohajkovanjih, večkrat ujamem v objektiv kaj zanimivega in ker je mesec marec hkrati mesec žensk, saj smo včeraj praznovali še materinski dan, sem se odločila, da tokrat objavim nekaj pomladnih posnetkov … nekaj v cvetju seveda …
… pa še nekaj orhidej …
Uživajte v teh pomladnih dneh in prejmite moje prisrčne pozdrave … Ljubica … do petka seveda …
Dan zaljubljencev, Valentinovo … ali morda še kakšen drug izraz. To je sicer dan v letu … 14. februar, tradicionalni dan, ki ga praznujemo … in na ta dan obdarimo naše ljubljene osebe ter jim namenimo več časa in pozornosti.
Prav je, da imamo dan kot praznik namenjen temu, saj ljubezen, pa naj bo kakršnakoli, igra v našem življenju zelo pomembno vlogo. Ljubezen nam daje moč in življenjsko energijo. Če smo obdani z ljubeznijo lažje premagujemo tudi težje življenjske ovire. Znano nam je, da se je skozi celotno človeško zgodovino zaradi ljubezni dogajalo že marsikaj. Ljubezen ima na nas ljudi več kot očitno zelo močan vpliv.
Običaji oziroma pomen dneva Valentinovo se po svetu malce razlikuje. Na ta dan se običajno poklanjajo poleg voščilnic še druga različna darila, predvsem vrtnice ter seveda čokolada, … v sodobnem času tudi medvedki in srčki … Skratka, vsak po svoje.
Prva povezava glede svetega Valentina z ljubeznijo naj bi segala v 14. stoletje, ko so dan 14. februarja v Franciji in Angliji razglasili za dan »ko se ptički ženijo«. Pri nas v Sloveniji velja dan s tem rekom na Gregorjevo 12.marca. Dan svetega Valentina pa je imel v Sloveniji pomen kot »prvi spomladin, ki prinese ključ do korenin« in ta dan je veljal za dan, ko se je pričelo delo na vrtu in v vinogradu, v Beli krajini pa naj bi ta dan veljal celo za prvi pomladni dan. Kot dan zaljubljencev se je v Sloveniji uveljavil šele v zadnjem obdobju. Omenila bom še eno zapisano zgodovinsko omembo … tudi v Shakespearovem Hamletu, v znani drami, ki je nastala v začetku 17. stoletja, je v vsebini omenjen dan Valentinovo.
Kdo je bil Valentin? Svetnik Valentinius naj bi živel v tretjem stoletju … kot duhovnik v Rimu, nato škof v Terniji. Po legendi naj bi omenjeni svetnik deklici ozdravil vid (sveti Valentin je poznan kot zavetnik za oči), po drugi legendi pa naj bi ozdravil tudi božjastnega fanta (sveti Valentin je upodobljen tudi s pokrčenim otrokom pod nogami). V letih 269/270 naj bi v Rimu umrl mučeniške smrti. Pred smrtjo naj bi napisal pismo ječarjevi hčeri, v katerem naj bi pisalo »Od tvojega Valentina«.
Za zaključek bi dodala še to …. Imejmo se radi, pa ne le na dan zaljubljencev. Svojim ljubljenim namenimo čas in pozornost vsaki dan … tudi tiste najmanjše pozornosti štejejo …
… in bodite v cvetju … Prisrčen pozdrav do naslednjič … Ljubica
Ali ste tudi vi tisti, ki se zjutraj najraje prebujate ob omamno dišeči kavici, ki nas s svojo aromo počasi prebuja tako nas same, kot tudi naše še malce zaspane brbončice.? Torej … dobrodošli v »našem klubu jutranjih kofetkarjev«. Pa da malce pokomentiram … ne sodim med tiste, ki spijejo na dan pet, šest ali celo več kav. Že nekaj časa več ne … priznam pa, da je bilo eno obdobje mojega življenja, takrat sem še delala na terenu s strankami … hja, takrat se je spilo res veliko, lahko rečem že kar na litre kave, ampak, kasneje sem to navado precej »oklestila« … na obvezno jutranjo rutino, torej jutranjo kavico, pravzaprav jutranjo XXL kavo … in morda ob pravi priložnosti še katero čez dan.
Kar zadeva mojih začetkov pitja kave … nisem bila tista, ki je že pri dvajsetih letih uživala ob pitju kave … dišala mi je sicer ves čas, okus pa mi takrat še ni ustrezal. Moje pitje kave se je pričelo v mojih zelo poznih dvajsetih, lahko rečem že skoraj pri tridesetih letih mojega življenja. Kavico sem tako začela piti postopoma … in čedalje več … in prišla tako na precejšnjo dnevno količino … tudi do osem kavic na dan. Nekaj časa je to trajalo, ampak sčasoma sem ugotovila, da to ne gre tako. Začela sem jo namenoma omejevati in vmesne kavice opuščati in prišla na tisto že omenjeno obvezno jutranjo »dozo«, ki mi zadostuje včasih tudi za cel dan, če pa se dogajajo »priložnosti ob kavi«, pa se je seveda potrebno takrat tudi pridružiti drugim »kofetkarjem«.
Ob vonju kavice se pogostokrat spomnim trenutkov iz otroštva, ko je bila na prodajnih policah na začetku odprtja naše nove samopostrežne trgovine na razpolago le cela kava, torej v zrnju in se je nato mlela. Spomnim se, da je bil v trgovini na polici ob veliki stekleni površini pred izhodom večji kavni avtomat, kjer so si stranke po nakupu nabavljeno kavo lahko zmlele. Seveda se je dišava od sveže mlete kave vonjala po celotni trgovini. Še danes se spominjam, kako zelo mi je dišala, čeprav sem bila takrat še otrok, obiskovala sem šele prvi, drugi razred osnovne šole.
Od kod izvira kava? … Od kdaj je v uporabi? … Kakšni so rekordi uporabe kave? … No, pa poglejmo …. Po prebiranju raznih zapiskov naj bi kava izvirala iz Etiopije, vendar se opisujejo različne legende, tako ni povsem jasno, od kod resnično izvira. Po eni legendi naj bi v devetem stoletju v Etiopiji kozji pastir po imenu Kaldi opazil pri svojih kozah, da so po zaužitju rdečih zrnc iz nekega grma postale zelo živahne. Tudi sam je nato prežvečil nekaj teh zrn in občutil poživitev. Ves navdušen je zrnca pokazal tamkajšnjim menihom, ti so zrna skuhali, vendar so bili zaradi slabega okusa razočarani in verjeli, da gre za hudičevo delo. Od jeze so zrna vrgli v ognjišče, ta pa so pričela dišati. Menihi so nato pražena zrna pobrali, jih očistili in skuhali. Tako naj bi nastala prva kava. Po drugi legendi naj bi kavna zrna po slučaju odkril znani terapevt Omar iz pristanišča Moka v Jemnu, ki so ga oblasti nagnale v puščavo. Ob iskanju hrane po puščavi se je zaradi hude lakote lotil tudi rdečih plodov, ki so rastli na grmovju. Zrnje je bilo grenko, zato naj bi ga skuhal in po zaužitju tekočine ugotovil, da ima več energije, ki je trajala dlje časa. To tekočino je nato ponudil tudi svojim pacientom iz Moke, ti so mu namreč sledili v puščavo, ker so potrebovali zdravstveno pomoč in pacienti so se po zaužitju počutili veliko bolje. Glas o čudežnem zdravilu se je razširil naokrog in tedanji vladar je bil prisiljen Omarja prositi, naj se vrne nazaj v Moko.
Od kod izvira avtohtona rastlina se pravzaprav ne ve zagotovo. Najverjetneje naj bi bila iz Etiopije iz tedanje regije Kaffa, od koder naj bi se širila nato v Jemen (sredi 15. stoletja), nato na Arabski polotok, do 16. stoletja se je razširila na Bližnji vzhod, severno Afriko in naprej na Apeninski polotok. In ker so bile Benetke v tistem času močno trgovsko središče, so kavo ponesle še na ostali Evropski predel.
Po podatkih, ki sem jih razbrala, naj bi obstajalo okoli 60 vrst kakavovcev, med katerimi so najpomembnejši arabika, robusta in liberika, z mnogimi podvrstami seveda. Tudi same priprave napitkov so različne … torej, kavni napitki za vse okuse!
Ali veste, da obeležujemo mednarodni dan kave, ki se je prvič praznoval 1. oktobra leta 2015.? Glede na to, da veliko zemljanov pije kavo, je navsezadnje prav, da ima tudi kava “svoj dan”…
Poglejmo še rekorde … Skandinavci so med največjimi uporabniki kave na svetu, med njimi so Finci z 12kg na osebo na svetovnem vrhu, sledijo Norvežani s skoraj 10kg, na tretjem so Islandci z 9kg … (podatki iz leta 2018). Tudi Slovenci popijemo čedalje več kave in se uvrščamo precej visoko na svetovni lestvici. In če se dotaknem še učinkov uporabe kave na naše zdravje … Razni preizkusi naj bi pokazali, da naj bi bile zmerne količine (torej do 4 skodelice na dan) neškodljive, morda bi lahko v nekaterih primerih celo koristile našemu telesu.
Torej … uživajmo ob kavici še naprej … … in prejmite prisrčen pozdrav od Ljubice
… Skratka, vsak po svoje.
ampak, kasneje sem to navado precej »oklestila« … na obvezno jutranjo rutino, torej jutranjo kavico, pravzaprav jutranjo XXL kavo 
… in morda ob pravi priložnosti še katero čez dan.
Moje pitje kave se je pričelo v mojih zelo poznih dvajsetih, lahko rečem že skoraj pri tridesetih letih mojega življenja. Kavico sem tako začela piti postopoma … in čedalje več … in prišla tako na precejšnjo dnevno količino
… tudi do osem kavic na dan.
Nekaj časa je to trajalo, ampak sčasoma sem ugotovila, da to ne gre tako. Začela sem jo namenoma omejevati in vmesne kavice opuščati in prišla na tisto že omenjeno obvezno jutranjo »dozo«, ki mi zadostuje včasih tudi za cel dan, če pa se dogajajo »priložnosti ob kavi«, pa se je seveda potrebno takrat tudi pridružiti drugim »kofetkarjem«.
Wonderful LifeStyle 