Smešni traktorist
V mislih imam včasih dogodke iz preteklosti … predvsem lepe … in z vami dragi bralci bom delila eno izmed njih.
Spominjam se časov, ko sta bila moja sinova še majhna, to je bilo približno dvajset let nazaj. Zaradi naših glasbenih nastopov sta bila sinova občasno na kratkih vikend počitnicah pri dobrih prijateljih na kmetiji, na kateri je živel tudi sošolec od starejšega sina, skratka … imela sta družbo. Ker smo živeli v strnjenem naselju ob zelo prometni cesti, je bil čas preživljanja na kmetiji zanju nekaj čudovitega … imela sta stik z živalmi, poleg tega sta se lahko brezskrbno igrala kjerkoli zunaj, kmetija je bila namreč precej odmaknjena od glavne ceste … dejansko je bila sredi narave.
Takrat sta otroka ravno pričela obiskovati osnovno šolo. Tako je bil eden od vikendov, ko sta bila na »mini počitnicah« in čas je bil za odhod domov. Ker sta bila sinova še majhna, sta sedela seveda na zadnjem sedežu avtomobila. Odpeljali smo se od kmetije, ko se je kar kmalu na cesti pred nami pojavil traktor.
Voznik traktorja je vozil precej čudno, tudi izgledal je čudno, zato sem ohranjala za njim precejšnjo varnostno razdaljo. Eden za drugim smo vozili kar nekaj časa, saj ga nisem upala prehitevati, vozil je namreč tako, kot bi bila cesta samo njegova. Star traktor je občasno poskakoval po cesti, ovinke je komaj izpeljeval, šofer suhljate podobe pa je izgledal kot nekakšna lutka, ki se je predajal gibom vozila, saj je poskakoval in se guncal skupaj s traktorjem.
Otroka sta to seveda opazovala, uživala in se smejala. Prispeli smo na predel ceste, kjer se je cesta pričela spuščati po klancu navzdol. »No, kaj pa bo sedaj?« … sem se spraševala. Traktor je dobil seveda pospešek in zaradi nerodne vožnje še bolj poskakoval. Ob cesti je bil na tem predelu postavljen visok pločnik … resnično zelo visok. Šofer, takšen kot je bil, je nenadoma ob poskakovanju z dvema kolesoma zapeljal na pločnik in vozil tako, da je imel dve kolesi na cesti, dve pa na pločniku. Izgledalo je, kot da se vozi samo po dveh kolesih, nato je ponovno poskočil in bil celoten na cesti, čez dva poskoka pa je bil ponovno na pločniku… in tako je poskakoval gor in dol. Kmeta je dobesedno premetavalo kot lutko, hkrati se je upogibal enkrat levo drugič desno. Vse skupaj je bilo videti kot v risanki … si predstavljate? … resnično je bilo videti nerealno. Otroka sta se na zadnjih sedežih smejala na glas iz srca … smejala sta se do solz in tudi meni je šlo takrat vse skupaj precej na smeh.
Opazovala sem, kaj se bo še zgodilo. Cesta se je nato zaključila in se priključila na drugo cesto, kjer je traktorist zapeljal na levo, seveda je ovinek komaj speljal, še dobro, da mu je sploh uspelo, mi pa smo krenili v obratno smer in takrat sem se oddahnila, saj ga ni bilo več pred nami, hkrati pa sem se skupaj s sinovoma smejala še vse do doma.
Še danes, po tolikih letih, se spominjam nekaterih smešnih prizorov iz preteklosti … in ta je eden med njimi, pri katerem se še vedno nasmejim, predvsem pa ne bom nikoli pozabila tisti prisrčni otroški smeh.
Bodite lepo …
… in prisrčen pozdrav od Ljubice 
…
… do naslednjega petka seveda!! 
), me to ni motilo … videla sem le peščeno plažo in turkizno morje.
.
Vse skrbi so bile tisti trenutek pozabljene, obstajali so samo tisti trenutki … tisti dan, kar je seveda prijalo vsem čutom, kar jih premorem.
Wonderful LifeStyle 