Martinovo – praznik vina

Martinovanje se pri nas v Sloveniji praznuje že desetletja. Praznik vina, ob katerem se naj bi mošt spremenil v vino.

Običajno se na ta dan pripravljajo obilne pojedine, ob katerih se ti brez dvoma pocedijo sline. Ob vinu seveda ne sme manjkati slastna pečena gos ali raca napolnjena s kakšnim jabolkom in slivami, h kateri so priložene ostale dobrote, kot so mlinci, sladko rdeče zelje, morda še kostanjev pire in jabolčna čežana … njami. Obilne pojedine so sicer nekoč predstavljale praznovanja v zahvalo ob zaključku letine, v današnjem času pa je ta praznik že nekako izgubil pravi pomen, ampak … časi so drugačni.

Letošnje martinovanje je precej drugačno, kot je bilo v preteklih letih, ko so se organizirala velika javna praznovanja, kljub temu ste si (ali pa še boste) verjetno Martinovo praznovanje zorganizirali doma v krogu družinskih članov … to je hkrati priložnost za družinsko druženje, kar pa tudi ni tako slabo.
Če pa imate doma slučajno krušno peč, takšno, kot so bile nekoč v starih hišah, potem je lahko praznik še lepši … okusnejši … bolj domači.
Upam, da ste si naredili Martinov praznik po svojem okusu in v njem uživali.

Kdo je bil Martin (pravo ime je Martinus), kateremu vsako leto posvečamo dan 11. november?
Svetnik, rojen leta 316 (morda 317) na Madžarskem, na območju današnjega mesta Sombotel (nekoč se je imenovalo Savaria). Bilo je obdobje Rimskega imperija. Njegov oče je bil rimski vojak in v času Martinovega zgodnjega otroštva se je družina preselila v Ticinum (danes Pavia v Italiji). Tu se je Martin seznanil s krščanstvom, čeprav starša to nista bila. Ko je Martin odrastel, je bila njegova želja postati puščavnik, vendar se je na očetovo željo (oziroma bolj prisilo) že v starosti 15 let pridružil vojski, jo služil v Franciji (v takratni Galiji) in kasneje postal celo vojaški častnik. Legenda pravi, da je v mestu Amiens v Franciji nekega mrzlega jutra pred mestnimi vrati videl berača, ki je bil brez vsega in da ne bi zmrznil, je Martin svoj topli plašč prerezal na pol in mu polovico izročil, da se je lahko z njim grel.
Martin je v času vojaškega službovanja leta 339 za veliko noč prejel Krst. V vojski je ostal še 20 let in pri svojih štiridesetih se je odločil, da bo vojsko zapustil in šel po poti, katero si je želel že v mladosti … tako je postal menih, izobrazil se je v teologiji, postal diakon in naposled duhovnik.

Martin je veljal za pravičnega, skromnega in dobrosrčnega človeka, tudi kasneje, ko so ga izvolili za škofa, katere vloge pa ni takoj sprejel. Legenda pravi, da je sprva škofovsko mesto zavrnil in se pred verniki skril, vendar so ga goske s svojim gaganjem izdale. Leta 371 je Martin postal škof v Toursu, vendar se ni preselil v škofovsko palačo, ampak je živel v revnih kočah z menihi zunaj mesta in se vse življenje zavzemal za reveže ter postal eden med prepoznavnimi rimsko-katoliškimi svetniki.
Sveti Martin je umrl 8.nov. leta 397 v kraju Candes (severno od Toursa), pokopan pa je bil 11. nov. v Franciji blizu mesta Tours (Candes Saint Martin).

Ali ste vedeli?
–Na grobu omenjenega svetnika so postavili kapelo, kasneje pa baziliko (v srednjem veku je bila tu romarska pot)
-Obletnico pogreba Svetega Martina obhajamo kot godovni dan … 11.november.
-V srednem veku (pravzaprav že od konca 4.stoletja) se je na območju večjega Evropskega dela (predvsem zahodnega) s tem dnem začel 40 dnevni post. Kasneje se je v cerkvenem koledarju to obdobje skrajšalo, ki ga poznamo še danes kot adventni čas … obdobje pričakovanja Jezusovega rojstva.
-Puščavniki so bili predhodniki menihov (v 3.stoletju – v začetnem obdobju krščanstva). Ti so se odmaknili od tedanje civilizacije v puščavo in tam preučevali verska besedila.

No, toliko za danes. Želim vam prijetno praznovanje …
… do naslednjega petka…

Prisrčen Martinov pozdrav … Ljubica