Z avtomobilom po otoku Karpathos

Otok Karpathos sicer ni tako velik, ampak za ogled določenih zanimivosti si je bilo potrebno izposoditi vozilo, saj rednih povezav nekako ni bilo.

Vožnja iz mesta Pigadia v severni smeri po vzhodnem delu otoka Karpathos, oziroma drugače povedano, pokrajina severno je bila čisto nasprotje od tiste, ki smo jo videli ob prihodu od letališča do mesta Pigadia.
Hribi, ki so postajali čedalje višji, so bili poraščeni z visokim zelenjem, barvite skale pa so povezovale cesto s pokrajino. Čudovite barve so ustvarjale idilično pokrajino … živo oranžne in belo-sive skale so dajale podlago svetlo zelenim borovcem, v ozadju pa modro nebo brez oblačkov in seveda modro morje. Zaradi močne sončne svetlobe so bile barve še toliko bolj izrazite … čudovito !!! Bila se prijetno presenečena, kajti kaj takega nisem pričakovala.

Cesta obkrožena z živo zelenimi borovci, ponekod tudi s starimi oljkami, se je ves čas držala pobočja in vijugala ob barvitih skalah, razgled pa se je ponekod razširil v globine vse do obalnega dela morja, na nekaterih točkah se je videl velik del vzhodnega dela otoka Karpathos, vožnja je potekala namreč visoko nad morjem.

Po nekaj deset kilometrih je bilo asfaltne ceste konec in nadaljevala se je makadamska cesta, še kar nekako urejena, toda pečine so postajale čedalje bolj strme … hmmm … desno prepad proti morju, levo pa navpične pečine. Ta cesta je namreč edina, ki vodi do severnega predela otoka, kjer na pobočju visoko nad morjem stoji tradicionalna vasica Olympos, kot največja atrakcija otoka Karpathos … toda za enim od prevoženih ovinkov se je nenadoma pred avtomobilom pojavila ogromna skalna gmota, ki se je verjetno pred kratkim odtrgala iz pobočja pečin in zasula cesto. Pogled na tisto sceno je bil kar precej srhljiv. Hmmm … kaj pa zdaj? S strahom sem gledala navzgor, če bo še kaj priletelo. Druge rešitve ni bilo, kot obrniti avto in se vrniti. Žal mi je bilo, da sem morala vasico Olympos črtati iz svojega seznama.
Nekaj kilometrov nazaj od zasute ceste je bilo križišče, kjer je cesta vodila tudi na drugo stran otoka … na zemljevidu je bilo na zahodni strani otoka zarisano letovišče Lefkos, eno izmed večjih in poznanih letovišč na otoku Karpathos. Ni bilo potrebno veliko razmišljati glede odločitve, kam naprej ….
Cesta se je po zahodni strani otoka postopoma spuščala, pokrajina žal tukaj ni bila izrazito barvita, kot je bila na drugi strani, vendar je pogled skoraj ves čas ponujal razgled na prostrano morje … in cesta je vodila direktno do letovišča Lefkos.

Zalivčki s turkizno modrim morjem in peščeno obalo so bili prava paša za oči. Pogled na letovišče mi je bil všeč, saj je delovalo precej domače … prijetno vzdušje … ne preveč nagneteno … in več možnosti za pohajkovanje naokoli.
Ob glavni plaži so bile v senci velikih dreves prijetne restavracije oziroma taverne, malce naprej pa so se vrstile trgovinice, manjše kavarne in apartmaji.
Sledil je kratek obhod po zalivčkih … skok v morje … posedanje v restavraciji … in čas je kar prehitro mineval.

Ob vrnitvi nazaj proti mestu Pigadia je bil med vožnjo pogled na okolico sedaj že malce drugačen, saj se je sonce medtem že premaknilo na zahodno stran. Plaže globoko pod cesto na vzhodni obali so bile delno že v senci, izrazite barve pa so zaradi drugačne svetlobe malce zbledele. Vmesni postanek je bil seveda obvezen … in sicer v Kira Panagiji, ki smo jo predhodno videli iz druge perspektive … videli smo jo na izletu z ladjico. (vsebino o izletu z ladjo najdete tukaj)

Od glavne ceste proti letovišču Kira Panagia je bila speljana zelo ozka in strma cesta, povrh vsega še makadamska, takšna, ki je imela na sredi greben, iz katere je štrlela trava. Cesta je vijugala po strmini navzdol, letovišče se namreč nahaja v ozki kotlini globoko pod glavno cesto. Sprva ni bilo videti tako hudo, kot se je izkazalo kasneje in po prvem ovinku ni bilo več možnosti vrnitve nazaj navzgor na glavno cesto, saj je bil ovinek krepkih 180 stopinj v klancu, prostora levo in desno pa ni bilo praktično nič. Glede vožnje je bil tisti dan resnično »nori« dan. Po mučni in izrazito počasni vožnji se je cesta končno poravnala … na parkirišču seveda.
Ob ponovni vrnitvi na otok Karpathos nekaj let kasneje sva se seveda med drugim ustavila tudi v Kira Panagiji, vendar sva tokrat našla drugo cesto, veliko boljšo, položno in asfaltirano, speljano iz druge strani. Še danes se sprašujem, ali je ta cesta obstajala že takrat?!
Skratka … takrat se je pač bilo potrebno nekako vrniti … po isti poti seveda, ker druge ceste ni bilo videti. K sreči je šlo gor lažje … morda pa se mi je samo zdelo.

Pestro dogajanje glede vožnje tistega dne je bila seveda ob večernem posedanju glavna tematika …
Še danes ne morem verjeti, kako se je takrat vse skupaj odvijalo.

Vasico Olympos, ki jo takrat žal ni bilo mogoče videti, sem si jo po nekaj letih ob ponovni vrnitvi na otok uspela ogledati. O tem bom napisala kdaj drugič … povem le to, da je vasica lepa … zanimiva … slikovita.

… nadaljevanje sledi naslednjič … do takrat pa …
… prisrčen pozdrav od Ljubice