Asides

Otok Lefkada – osebna doživetja … Prihod na otok

Prihod na otok Lefkada

Grški otok Lefkada spada v skupino Jonskih otokov … mi mu pravimo Lefkas, imenujejo ga pa tudi Lefki, kar pomeni »lepi«.
Otok Lefkada je peti grški otok po vrsti, na katerem sem letovala in si ga ogledala skoraj v celoti.

Če se ozrem nazaj in primerjam vse obiskane grške otoke, lahko rečem, da je ta otok eden mojih lepših … morda tudi zato, ker je precej zelen, predvsem pa so me fascinirale plaže zahodne obale otoka Lefkada s čudovito turkizno barvo morja.
Kot običajno sva tudi tokrat krenila na pot iz letališča na Brniku in po precej kratkem poletu, ki je trajal le dobro urco, smo že pristali na letališču Preveza, ki je sicer na celini, ampak se nahaja v bližini otoka Lefkada, otok Lefkada je namreč s celino povezan s krajšim mostom in je tako dostopen po cesti.
Skratka, na letališču Preveza so nas ob izhodu usmerili na pravi avtobus in po približno dvajsetih minutah smo se že vozili po otoku, najprej mimo istoimenskega mesta Lefkada, nato pa smo se usmerili najprej proti zahodni obali otoka proti vasici Agios Nikitas. Med potjo smo si lahko že malce ogledali severni del ter zahodno obalo, vodička pa nam je medtem opisovala otok, nam pripovedovala anekdote ter nam posredovala razne informacije.
Ob vasici Agios Nikitas, kjer je izstopilo nekaj turistov, je šofer avtobus obrnil in nato smo se vrnili po isti poti nazaj … v smeri proti mestu Lefkada, ki smo ga nekaj časa lahko opazovali tudi iz višine, saj je cesta speljana po hribu, vožnjo pa smo nato nadaljevali ob vzhodni obali otoka Lefkas vse do letovišča Nydi, kjer se je nahajal tudi najin hotel. Tu je iz avtobusa izstopilo kar nekaj turistov in najprej sem na hitro »prečekirala« okolico … prvi vtis je bil kar dober. Po nekaj deset metrih smo že stali pred vhodom hotela … pravzaprav je bilo to območje obkroženo s hoteli.

Naš hotel je bil sicer preprost, je pa deloval precej domače.   Pristopila sva k recepciji in zelo prijazna receptorka je ob vpisovanju kmalu ugotovila, da nekaj ni v redu … najino sobo so namreč dali drugemu paru, kajti za isto sobo sta bili narejeni dve rezervaciji. Hitro je šla v »akcijo«, da nama najde drugo sobo, medtem pa naju je povabila v bar, ki se je nahajal zraven recepcije, kjer so nama postregli s pijačo… na njihov račun seveda. Ker je hotel stal tik ob plaži … prav tako bar, sva medtem uživala ob pogledu na morje. Receptorka je zadevo kar hitro uredila, tako sva dobila sobo v sosednjem hotelu, le nekaj metrov naprej, poleg tega so nama ponudili gratis klimo za ves teden, ki jo je sicer potrebno doplačati.
Kot sva kasneje ugotavljala, se dogajajo tudi takšne neprijetnosti, kajti rezervacije se pošiljajo iz različnih agencij in raznih spletnih povezav, ampak zadeve znajo lepo urediti, običajno že predhodno, tokrat je pač bilo v zadnjem trenutku.
Skratka … vse se je lepo uredilo, sobo sva dobila … čakala naju je le še plaža … ter seveda celoten otok …

… več naslednji petek …

… do takrat pa prisrčen pozdrav … Ljubica

Celotna vsebina

Otok Karpathos – osebna doživetja … Vrnitev domov

Vrnitev domov in vtisi

Dopustniški dnevi na otoku Karpathos so se iztekali in prišel je dan vrnitve domov. Zjutraj tistega dne smo si lahko še privoščili umirjen zajtrk … in ker je bila prtljaga seveda že skoraj pripravljena, je bilo dovolj časa kasneje še za obhod po mestu, kavico in opoldanski prigrizek.
Z žalostnim občutkom, ker je dopusta konec in hkrati z obilico prijetnih vtisov preteklih dni smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal na letališče. Avtobus je seveda spotoma zavil še v letovišče Amoopi po nekaj turistov, kjer smo imeli še zadnjo priložnost od daleč videti čudovito peščeno plažo s turkizno-modrim morjem … »bye bye plaža«undefined … sem se tiho poslavljala od nje, nanjo me je namreč vezal čudovit spomin na nepozaben sproščujoč dan, hkrati sem se zavedala, da se vračam v realnost … v vsakdanjik, ki prinaša skrbi in stres.

Na letališču smo se po celotni proceduri vkrcali na letalo Adria in poleteli nazaj proti Sloveniji.
Ob vzletu smo vsi, ki smo imeli seveda to priložnost, skozi okenca letala radovedno opazovali, kako se letalo dviga , otok Karpathos, ki smo ga preleteli, pa je postajal čedalje manjši …

Še nekaj časa smo lahko videli morje in otočke pod nami, nato se je pojavilo kopno, ki je tu in tam kazalo podobo kakšnega večjega mesta, jezera, širše reke ali gorsko pokrajino. Čas na letalu je dokaj hitro mineval in pred prihodom v Slovenijo smo že opazovali zeleno pokrajino, ki je bila v primerjavi s predhodnim razgledom popolnoma drugačna.

To je bil moj prvi obisk na sploh v Grčiji, zaradi katerega mi je morda še toliko bolj ostal v spominu, čeprav je bil prvi vtis ob prihodu precej drugačen … pa vendarle … drugačni ljudje, drugačne navade, krasno vzdušje, izredno počasni tempo življenja, kristalno čisto morje … pa še vreme, vsako jutro nas je prebujalo sonce, nebo pa brez oblačkov … vsak dan … brez izjeme…. Krasno!!!  To je le nekaj osnutkov spomina na prvi dopust iz otoka Karpathos.
Tu so še vse tiste čudovite barve, ki sem jih tiste dni videla in doživela … ki so bile videne v pravem trenutku … svetloba je namreč tista čudna reč, ki se poigrava z barvami in jo na vsake toliko časa spreminja in čez pol ure morda ne bo več to, kar je bilo v tistem »pravem« trenutku… včasih moraš pač imeti srečo, da lahko vidiš nekaj v pravem času dneva….. da vidiš tisto čudovito barvo, ki jo narava ob določenem trenutku maksimalno premore … jaz se takrat običajno refleksno odzovem z: »Vauuu!!!«. Tu imam v mislih tudi barve morja ob plažah … te niso vedno enake, poleg tega tudi moč in »pozicija« sončnih žarkov vplivajo na to. Je pa tudi res, da se moraš v teh trenutkih predati čutom, da to resnično vidiš, sicer gre vse mimo tebe. To je tako kot tale rek: »Gledaš pa ne vidiš« … vam je kaj poznano? Navsezadnje, dopust je čas, ko se lahko ustavimo, sprostimo in opazujemo dogajanje okoli nas, saj nas nihče ne preganja…. razen morda vodičk, če greš na kakšen skupinski izlet, pa ji moraš ves čas slediti, sicer se izgubiš … ali če so prisotni kakšni drugi dejavniki.

Otok Karpathos ni tako turistično oblegan in morda je bil tudi zaradi tega tisti občutek glede počasnega tempa intenzivnejši. Vtis sem dobila, da se je čas ustavil … upočasnil … na trenutke celo, kot da se je čas zavrtel nazaj v preteklost. Njihov tempo življenja je namreč izredno umirjen, sploh pa v vročih poletnih dneh … to je neverjetni občutek. Doma v vsakdanu poznamo le še naglico in hiter tempo, potem pa nenadoma občutiš to, kar sem doživela v tistih dneh na tem otoku… relaksacija na polno.
Globok vtis so mi pustile tudi plaže … tiste prave s turkizno-modrim morjem … brez plavajoče trave seveda. Doma sem takšne plaže občudovala na fotografijah iz kakšnih oddaljenih otokov, tokrat pa so bile pred mojimi očmi in sem se ob pogledu nanje veselila kot majhen otrok, ko dobi veliko porcijo najljubšega sladoleda.

Omenim naj še živobarvne bujno cvetoče Bougainvillea, ki so se bohotile ob kakšnem hotelu po paviljonih ali po stavbah. Občudovala sem njihovo veličino, pri nas jih namreč poznamo le kot lončnico, pri njih pa se vzpenjajo več metrov visoko.
Skratka doživetje grškega otoka je bilo čudovito in nepozabno.

V naslednjih letih sem imela priložnost videti še druge grške otoke, med njimi tudi znameniti Santorini in na vsakem otoku je bilo kaj novega … zanimivega.
Pogled na potovanja in izlete po grških otokih se je sčasoma sicer malce spremenil, kljub temu pa lahko še vedno rečem, da je otok Karpathos lepa destinacija za umirjen dopust, za kakšen prijeten izlet z ladjico, obisk čudovitih plaž in večerno pohajkovanje po mestu Pigadia … kar sem spoznala ob ponovni vrnitvi na otok Karpathos … vendar je bilo tokrat malce drugače, kar vam odkrijem v prihodnje.

… več o ponovnem obisku otoka Karpathos kdaj drugič …

Imejte se lepo … prisrčen pozdrav … Ljubica

Celotna vsebina

Otok Karpathos – osebna doživetja …po otoku

Z avtomobilom po otoku Karpathos

Otok Karpathos sicer ni tako velik, ampak za ogled določenih zanimivosti si je bilo potrebno izposoditi vozilo, saj rednih povezav nekako ni bilo.

Vožnja iz mesta Pigadia v severni smeri po vzhodnem delu otoka Karpathos, oziroma drugače povedano, pokrajina severno je bila čisto nasprotje od tiste, ki smo jo videli ob prihodu od letališča do mesta Pigadia.
Hribi, ki so postajali čedalje višji, so bili poraščeni z visokim zelenjem, barvite skale pa so povezovale cesto s pokrajino. Čudovite barve so ustvarjale idilično pokrajino … živo oranžne in belo-sive skale so dajale podlago svetlo zelenim borovcem, v ozadju pa modro nebo brez oblačkov in seveda modro morje. Zaradi močne sončne svetlobe so bile barve še toliko bolj izrazite … čudovito !!! Bila se prijetno presenečena, kajti kaj takega nisem pričakovala.

Cesta obkrožena z živo zelenimi borovci, ponekod tudi s starimi oljkami, se je ves čas držala pobočja in vijugala ob barvitih skalah, razgled pa se je ponekod razširil v globine vse do obalnega dela morja, na nekaterih točkah se je videl velik del vzhodnega dela otoka Karpathos, vožnja je potekala namreč visoko nad morjem.

Po nekaj deset kilometrih je bilo asfaltne ceste konec in nadaljevala se je makadamska cesta, še kar nekako urejena, toda pečine so postajale čedalje bolj strme … hmmm … desno prepad proti morju, levo pa navpične pečine. Ta cesta je namreč edina, ki vodi do severnega predela otoka, kjer na pobočju visoko nad morjem stoji tradicionalna vasica Olympos, kot največja atrakcija otoka Karpathos … toda za enim od prevoženih ovinkov se je nenadoma pred avtomobilom pojavila ogromna skalna gmota, ki se je verjetno pred kratkim odtrgala iz pobočja pečin in zasula cesto. Pogled na tisto sceno je bil kar precej srhljiv. Hmmm … kaj pa zdaj? S strahom sem gledala navzgor, če bo še kaj priletelo. Druge rešitve ni bilo, kot obrniti avto in se vrniti. Žal mi je bilo, da sem morala vasico Olympos črtati iz svojega seznama.
Nekaj kilometrov nazaj od zasute ceste je bilo križišče, kjer je cesta vodila tudi na drugo stran otoka … na zemljevidu je bilo na zahodni strani otoka zarisano letovišče Lefkos, eno izmed večjih in poznanih letovišč na otoku Karpathos. Ni bilo potrebno veliko razmišljati glede odločitve, kam naprej ….
Cesta se je po zahodni strani otoka postopoma spuščala, pokrajina žal tukaj ni bila izrazito barvita, kot je bila na drugi strani, vendar je pogled skoraj ves čas ponujal razgled na prostrano morje … in cesta je vodila direktno do letovišča Lefkos.

Zalivčki s turkizno modrim morjem in peščeno obalo so bili prava paša za oči. Pogled na letovišče mi je bil všeč, saj je delovalo precej domače … prijetno vzdušje … ne preveč nagneteno … in več možnosti za pohajkovanje naokoli.
Ob glavni plaži so bile v senci velikih dreves prijetne restavracije oziroma taverne, malce naprej pa so se vrstile trgovinice, manjše kavarne in apartmaji.
Sledil je kratek obhod po zalivčkih … skok v morje … posedanje v restavraciji … in čas je kar prehitro mineval.

Ob vrnitvi nazaj proti mestu Pigadia je bil med vožnjo pogled na okolico sedaj že malce drugačen, saj se je sonce medtem že premaknilo na zahodno stran. Plaže globoko pod cesto na vzhodni obali so bile delno že v senci, izrazite barve pa so zaradi drugačne svetlobe malce zbledele. Vmesni postanek je bil seveda obvezen … in sicer v Kira Panagiji, ki smo jo predhodno videli iz druge perspektive … videli smo jo na izletu z ladjico. (vsebino o izletu z ladjo najdete tukaj)

Od glavne ceste proti letovišču Kira Panagia je bila speljana zelo ozka in strma cesta, povrh vsega še makadamska, takšna, ki je imela na sredi greben, iz katere je štrlela trava. Cesta je vijugala po strmini navzdol, letovišče se namreč nahaja v ozki kotlini globoko pod glavno cesto. Sprva ni bilo videti tako hudo, kot se je izkazalo kasneje in po prvem ovinku ni bilo več možnosti vrnitve nazaj navzgor na glavno cesto, saj je bil ovinek krepkih 180 stopinj v klancu, prostora levo in desno pa ni bilo praktično nič. Glede vožnje je bil tisti dan resnično »nori« dan. Po mučni in izrazito počasni vožnji se je cesta končno poravnala … na parkirišču seveda.
Ob ponovni vrnitvi na otok Karpathos nekaj let kasneje sva se seveda med drugim ustavila tudi v Kira Panagiji, vendar sva tokrat našla drugo cesto, veliko boljšo, položno in asfaltirano, speljano iz druge strani. Še danes se sprašujem, ali je ta cesta obstajala že takrat?!
Skratka … takrat se je pač bilo potrebno nekako vrniti … po isti poti seveda, ker druge ceste ni bilo videti. K sreči je šlo gor lažje … morda pa se mi je samo zdelo.

Pestro dogajanje glede vožnje tistega dne je bila seveda ob večernem posedanju glavna tematika …
Še danes ne morem verjeti, kako se je takrat vse skupaj odvijalo.

Vasico Olympos, ki jo takrat žal ni bilo mogoče videti, sem si jo po nekaj letih ob ponovni vrnitvi na otok uspela ogledati. O tem bom napisala kdaj drugič … povem le to, da je vasica lepa … zanimiva … slikovita.

… nadaljevanje sledi naslednjič … do takrat pa …
… prisrčen pozdrav od Ljubice