Prvi sneg

Spominjam se svojih otroških dni, kako sva z bratom čakala na prvi sneg. Proti koncu leta, ko se je bližala zima, to je bilo pogostokrat že meseca novembra, je zapadel prvi sneg in pobelil naravo.

Snega je bilo običajno kar precej, ne samo kakšen centimeter, iz katerega smo lahko brez težav (zaradi količine seveda) delali snežake. Oh, to je bilo seveda potrebno obvezno narediti. Za snežaka je bilo nato potrebno poiskati še ustrezne dodatke … saj veste, za oči, nos in usta, pa morda še kakšno metlo ali palico za v roko. Tudi sani ali napolnjeni žaklji s slamo so bili v trenutku pripravljeni za spust po hribu … pa seveda brez kepanja ni šlo. Pogostokrat nas je premrazilo, ampak, da bi zato igre na snegu izpustili ?!… oh, to seveda ni prišlo v poštev.
Kakšno leto je zapadel prvi sneg nepričakovano kar čez noč in naju zjutraj, ko sva se zbudila, prav prijetno presenetil. Od veselja sva običajno kar poskočila pokonci. Oh, to je bilo res pravo veselje!

Tudi v kasnejših letih, ko sem odrastla … in seveda še danes, je tisti prvi sneg, ki zapade, še vedno v veselje, čeprav gledam nanj sedaj drugače. Še vedno rada opazujem padajoče snežinke … in če sem odkrita zelo rada občudujem čudovito pokrajino, ki ima zaradi bele odeje drugačno, umirjeno … pravljično podobo.
Pravi čar je, če zapade prvi sneg na božični večer, to se je namreč eno leto tudi zgodilo. Spominjam se, da sem bila cel dan v pripravah na Božični večer, proti večeru pa me je ob pogledu skozi okno razveselil prvi sneg. Postavila sem se pod streho in opazovala debele snežinke, ki so počasi padale z neba in ob soju luči odsevale svojo belino. Zaznavala sem umirjenost narave, sneg je počasi pobelil okolico in čarobnost božičnega praznika je bila takrat resnično prava.

V zadnjih letih takšnih zim pri nas z obilico snega, ki bi zdržal daljše obdobje, skoraj ne poznamo več. So pa bila obdobja v preteklosti, ko je sneg zapadel v tolikšni količini, da je povzročal ogromne težave. Navedla bom nekaj ekstremnih primerov pri nas v Sloveniji …
Leta 1905 je zapadlo ogromno snega že meseca oktobra … v Cerknici na 560 m nadmorske višine so ga tedaj izmerili kar 120 cm, na Dolenjskem je dosegel višino 80 cm, v Postojni pa 70 cm.
Rekord je bil tudi v zimi leta 1952, ko je v Ljubljani zapadlo 146 cm snega, leta 2001 je meseca aprila na Krederici ( 2515 m ) zapadlo 7 metrov snega.
Če gremo še malce nazaj s časom, je omenjeno leto 1895, ko je bilo v Ljubljani 149 cm snega, leta 1885 pa so meseca januarja v Ribnici na 490 m nadmorske višine namerili kar 2 metra snega.
Morda še naslednje zanimivosti … v zimi 442/443 je bila zelo huda zima in sneg ni skopnel šest mesecev, v zimi 763/764 je bila vsa Evropa v zelo hudi zimi, celo Črno morje je zamrznilo. Izredno huda zima je bila tudi 822/823, ko je trajala od sredine septembra do sredine aprila.
Takšni ekstremi res niso prijetni, žal pa na vremenske razmere ne moremo vplivati. Zima vsekakor mora biti … ampak najlepša je tista zmerna… se strinjate?

Pošiljam vam snežno-zimski pozdrav … in naredite si zimski čas vam primerno najlepši…
… do naslednjega petka … prisrčen pozdrav od Ljubice