Tag Archives: Dopust

Vikend dopust na morju

Vikend dopust na morju

V Sloveniji se lahko pohvalimo s koščkom morja, ki ga nekateri Slovenci, tisti, ki živijo malce bližje, kar pogosto izkoristijo za krajši izlet … vsi pa ne, sploh tisti, ki smo malce oddaljeni, ampak občasno pa se le zapeljemo do morja in se ga naužijemo …. no, vsaj jaz sem ena med njimi.
Za obisk obmorske pokrajine je prijetneje, če sije sonce, tako sem ujela sončne dni in se po dolgem času zopet odpravila na pot. Seveda je k mojemu potovanju botrovalo tudi to, da imam na primorskem bližnjega sorodnika … hja, priznam … imam pač privilegij.
Skratka … morje je tisto, kar me navdušuje že od nekdaj in glede na to, da se je slovenska obala zadnja leta precej »polepšala«, saj se je uredil marsikateri kotiček, je zato obisk toliko prijetnejši.

Moje bivanje je bilo v Izoli. Meni osebno je to mestece na slovenski obali najlepše in tukaj imam možnost bivanja. Dnevni sprehodi ob pristanišču ali med uličicami, posedanje v kavarni s pogledom na morje in seveda čas na plaži ob tako imenovanem svetilniku mi je bilo vsak dan v veliko veselje. To so trenutki, ki jih je potrebno srkati na polno … kot jaz temu rečem.
V Izoli je še ena plaža in sicer Simonov zaliv, vendar se meni osebno zdi tista plaža precej nagnetena, kar mi ni ravno najbolj všeč. Plaža ob svetilniku je sicer tudi polna, ampak glede na položaj plaže, ki je na mini polotočku omogoča več prostora v morju, ki se razteza naokoli…. skratka, ta plaža mi bolj ugaja.

V času mojega obiska je bil ravno praznik … Ribari Izola je praznoval 30 let, ob katerem so prižgali 300 bakel hkrati, te so zagorele v velikem obsegu okoli Izole … čudovit prizor. Rdeče-oranžni odtenki so odsevali čez marino, nahajali smo se  namreč ravno tam na večernem pohodu. Seveda so nekaj trenutkov pred tem potekale priprave, saj so organizatorji morali vse pripraviti, tako smo videli in izvedeli, da se bo nekaj dogajalo. Prižgale so se bakle in vsi obiskovalci smo seveda z velikim zanimanjem opazovali … bilo je kratko in luštno.
(Posnetek z baklami si lahko ogledate TUKAJ)
Skratka, večer je bil čudovit, kot seveda tudi vreme in večerne urice so hitro minevale. Pa ne samo urice … tudi dnevi so hitro minevali in dan pred odhodom smo se odpravili malce naokrog, da si najdemo primerno mesto za nedeljsko kosilo… v zelo prijetni restavraciji z odlično hrano … o kateri vam bom več napisala naslednjič.
Nedeljski dan se je tako prevesil v večer, naslednji dan pa je bil dan odhoda domov.

Nadaljevanje sledi …

… obilo poletnega sončka želim… Ljubica

Otok Karpathos – osebna doživetja …po otoku

Z avtomobilom po otoku Karpathos

Otok Karpathos sicer ni tako velik, ampak za ogled določenih zanimivosti si je bilo potrebno izposoditi vozilo, saj rednih povezav nekako ni bilo.

Vožnja iz mesta Pigadia v severni smeri po vzhodnem delu otoka Karpathos, oziroma drugače povedano, pokrajina severno je bila čisto nasprotje od tiste, ki smo jo videli ob prihodu od letališča do mesta Pigadia.
Hribi, ki so postajali čedalje višji, so bili poraščeni z visokim zelenjem, barvite skale pa so povezovale cesto s pokrajino. Čudovite barve so ustvarjale idilično pokrajino … živo oranžne in belo-sive skale so dajale podlago svetlo zelenim borovcem, v ozadju pa modro nebo brez oblačkov in seveda modro morje. Zaradi močne sončne svetlobe so bile barve še toliko bolj izrazite … čudovito !!! Bila se prijetno presenečena, kajti kaj takega nisem pričakovala.

Cesta obkrožena z živo zelenimi borovci, ponekod tudi s starimi oljkami, se je ves čas držala pobočja in vijugala ob barvitih skalah, razgled pa se je ponekod razširil v globine vse do obalnega dela morja, na nekaterih točkah se je videl velik del vzhodnega dela otoka Karpathos, vožnja je potekala namreč visoko nad morjem.

Po nekaj deset kilometrih je bilo asfaltne ceste konec in nadaljevala se je makadamska cesta, še kar nekako urejena, toda pečine so postajale čedalje bolj strme … hmmm … desno prepad proti morju, levo pa navpične pečine. Ta cesta je namreč edina, ki vodi do severnega predela otoka, kjer na pobočju visoko nad morjem stoji tradicionalna vasica Olympos, kot največja atrakcija otoka Karpathos … toda za enim od prevoženih ovinkov se je nenadoma pred avtomobilom pojavila ogromna skalna gmota, ki se je verjetno pred kratkim odtrgala iz pobočja pečin in zasula cesto. Pogled na tisto sceno je bil kar precej srhljiv. Hmmm … kaj pa zdaj? S strahom sem gledala navzgor, če bo še kaj priletelo. Druge rešitve ni bilo, kot obrniti avto in se vrniti. Žal mi je bilo, da sem morala vasico Olympos črtati iz svojega seznama.
Nekaj kilometrov nazaj od zasute ceste je bilo križišče, kjer je cesta vodila tudi na drugo stran otoka … na zemljevidu je bilo na zahodni strani otoka zarisano letovišče Lefkos, eno izmed večjih in poznanih letovišč na otoku Karpathos. Ni bilo potrebno veliko razmišljati glede odločitve, kam naprej ….
Cesta se je po zahodni strani otoka postopoma spuščala, pokrajina žal tukaj ni bila izrazito barvita, kot je bila na drugi strani, vendar je pogled skoraj ves čas ponujal razgled na prostrano morje … in cesta je vodila direktno do letovišča Lefkos.

Zalivčki s turkizno modrim morjem in peščeno obalo so bili prava paša za oči. Pogled na letovišče mi je bil všeč, saj je delovalo precej domače … prijetno vzdušje … ne preveč nagneteno … in več možnosti za pohajkovanje naokoli.
Ob glavni plaži so bile v senci velikih dreves prijetne restavracije oziroma taverne, malce naprej pa so se vrstile trgovinice, manjše kavarne in apartmaji.
Sledil je kratek obhod po zalivčkih … skok v morje … posedanje v restavraciji … in čas je kar prehitro mineval.

Ob vrnitvi nazaj proti mestu Pigadia je bil med vožnjo pogled na okolico sedaj že malce drugačen, saj se je sonce medtem že premaknilo na zahodno stran. Plaže globoko pod cesto na vzhodni obali so bile delno že v senci, izrazite barve pa so zaradi drugačne svetlobe malce zbledele. Vmesni postanek je bil seveda obvezen … in sicer v Kira Panagiji, ki smo jo predhodno videli iz druge perspektive … videli smo jo na izletu z ladjico. (vsebino o izletu z ladjo najdete tukaj)

Od glavne ceste proti letovišču Kira Panagia je bila speljana zelo ozka in strma cesta, povrh vsega še makadamska, takšna, ki je imela na sredi greben, iz katere je štrlela trava. Cesta je vijugala po strmini navzdol, letovišče se namreč nahaja v ozki kotlini globoko pod glavno cesto. Sprva ni bilo videti tako hudo, kot se je izkazalo kasneje in po prvem ovinku ni bilo več možnosti vrnitve nazaj navzgor na glavno cesto, saj je bil ovinek krepkih 180 stopinj v klancu, prostora levo in desno pa ni bilo praktično nič. Glede vožnje je bil tisti dan resnično »nori« dan. Po mučni in izrazito počasni vožnji se je cesta končno poravnala … na parkirišču seveda.
Ob ponovni vrnitvi na otok Karpathos nekaj let kasneje sva se seveda med drugim ustavila tudi v Kira Panagiji, vendar sva tokrat našla drugo cesto, veliko boljšo, položno in asfaltirano, speljano iz druge strani. Še danes se sprašujem, ali je ta cesta obstajala že takrat?!
Skratka … takrat se je pač bilo potrebno nekako vrniti … po isti poti seveda, ker druge ceste ni bilo videti. K sreči je šlo gor lažje … morda pa se mi je samo zdelo.

Pestro dogajanje glede vožnje tistega dne je bila seveda ob večernem posedanju glavna tematika …
Še danes ne morem verjeti, kako se je takrat vse skupaj odvijalo.

Vasico Olympos, ki jo takrat žal ni bilo mogoče videti, sem si jo po nekaj letih ob ponovni vrnitvi na otok uspela ogledati. O tem bom napisala kdaj drugič … povem le to, da je vasica lepa … zanimiva … slikovita.

… nadaljevanje sledi naslednjič … do takrat pa …
… prisrčen pozdrav od Ljubice

Otok Karpathos – osebna doživetja … Amoopi Bay

Amoopi Bay

Na otoku Karpathos je bila mestna plaža v Pigadiji sicer zelo velika, saj se je razprostirala kar dobra dva kilometra v zalivu, ob katerem so stali tudi večji hoteli z urejenimi predeli plaže, opremljenimi z ležalniki, vendar to ni bilo tisto, kar sem iskala … »Glede na to, da sem na gršem otoku, se želim kopati na plaži, kjer odseva turkizno-morda barva.!!!« … sem premlevala v glavi.
Ob prihodu na otok Karpathos smo se zapeljali najprej do letovišča Amoopi, kjer je iz avtobusa izstopilo nekaj turistov, takrat smo od daleč lahko videli čudovito plažo … torej, gremo jo pogledat od blizu.
Ker je bila med Pigadio in letoviščem Amoopi redna avtobusna povezava, je bila to najugodnejša rešitev.
Tako kot Pigadia se tudi Amoopi nahaja na vzhodnem predelu otoka in se razprostira v več manjših zalivih, kjer so različne plaže … prodnate ter peščena … vse s kristalno čistim morjem.

Ob obali je bila speljana lepo urejena pot … ta je vodila do ogromne skale, ki je štrlela iz vode. Potka se je počasi vzpenjala malce višje nad morjem in ponujala razgled na večji del okolice, kjer je bilo videti nekaj manjših hotelčkov, med njimi sem opazila tudi novogradnje … »letovišče se torej širi« sem pomislila … sicer pa to ni bilo gosto naseljeno letovišče. Tam je stala še cerkvica, zraven nje kavarna-slaščičarna in ob večji plaži taverna in manjša trgovinica. Morda je stala kje še kakšna kavarna, ki pa je takrat nisem opazila.
Skratka, med vsemi ponujenimi plažami je bila seveda zame tista peščena prava izbira. Čeprav je bila plaža polna in ležalniki zasedeni do zadnjega, tako da nisi uspel priti do njega (razen, če si imel ogromno srečo), me to ni motilo … videla sem le peščeno plažo in turkizno morje.

Plaža v Amoopiju je bila resnično čudovita. Svetla peščena mivka se je postopoma spuščala pod morsko gladino, prekrasna barva morja pa je vabila na plavanje.
Zaradi plitvine je bilo potrebno narediti precej korakov v morje, saj je bila voda še po nekaj metrih zelo plitka. Mehka mivka se je v vodi ob vsakem koraku prijetno gnetla med prsti nog, čista voda pa je ves čas dopuščala pogled na morsko dno, kjer sem lahko videla odsev sončne svetlobe, ki se je poigravala pod vodno gladino. Voda je bila ravno prav topla (tik ob plaži morda že malce preveč ogreta), v globini pa so se občasno občutili hladnejši valovi, ki so jih prinašali morski tokovi. Mini blazinica za »lebdenje« na morski gladini je bila zame obvezen del opreme in tokrat sem jo izkoristila, kolikor se je pač dalo, ampak sonce me je sčasoma pregnalo v senco … pod ležalnik, ki pa ni bil ravno v veliko pomoč, saj je bilo pod njim prav tako zelo vrooooče.
Ob plaži je bila pokrita restavracija … seveda nabito polna, saj je bila hkrati (poleg seveda prijetno hladne pijače) tudi pribežališče pred žgočim soncem, čeprav je bilo vroče povsod … mislim resnično zelo vroče.
Ta dan je mineval ob poležavanju in vsestranskemu srkanju opojnosti čudovitega morja. Vse skrbi so bile tisti trenutek pozabljene, obstajali so samo tisti trenutki … tisti dan, kar je seveda prijalo vsem čutom, kar jih premorem.

… več naslednji petek …

… do takrat pa prisrčen pozdrav … Ljubica

PS: Plaža je zaradi oblike zelo primerna za majhne otroke, saj se lahko igrajo v plitvini, ki je je dovolj. V odmaknjenem predelu, kjer se prične globina, pa so občasno tudi močnejši tokovi, tu pa previdnost ni odveč.

Nazaj