Vasica Agios Nikitas

Najin čas na znameniti plaži Porto Katsiki na zahodni obali otoka Lefkada, kjer sva se predajala soncu in morju, je prijetno in kar prehitro mineval, sonce pa se je medtem že napotilo proti obzorju. Ker sva imela do najinega hotela v letovišču Nydri še kar nekaj vožnje, sva se iz plaže odpravila malce prej.
Nazaj sva se vračala po drugi strani … proti severu ob zahodni obali otoka Lefkada. Pokrajina na tej strani otoka je precej drugačna od vzhodnega dela.

Plaže zahodne obale se nahajajo pod strmimi pečinami, na vrhu pa vzporedno poteka cesta, ki občasno ponuja pogled na čudovito morje in seveda na omenjene plaže … in v času, ko sva se vozila po tej cesti, je kljub precej nizkemu soncu morje še vedno ponujalo tiste lepe odtenke turkizno-modrih barv.
Proti severnemu delu otoka so se obalne pečine postopoma nižale, tako sva tudi sčasoma lažje videla obalo.
Ob cesti sva zagledala tablo za kamp oziroma plažo Kathisma, do katere je kazalo, da je oddaljena sedem kilometrov, zavila sva s ceste v smer, kamor je kazal kažipot, da si jo na hitro pogledava.

Prispela sva v Kathismo in naredila krajši obhod. Ker je bil večer pred vrati, so v kampu že potekale priprave na večerne zabave, široka peščena plaža, na kateri so bili razporejeni ležalniki s senčniki, pa je bila načeloma že prazna, le na nekaterih ležalnikih so še posamezni turisti več kot očitno čakali na sončni zahod … tudi midva sva se jim pridružila in si vzela trenutek časa, prišla sva namreč ravno tisti trenutek, ko se je sonce začelo spuščati za morjem …

Sonce je zašlo, midva pa sva se vrnila k avtomobilu in se peljala naprej. Kmalu sva prispela do naslednje vasice imenovane Agios Nikitas. Parkirišče za to letovišče je bilo pravzaprav ob glavni cesti. Vasico Agios Nikitas sva si že doma preko spleta ogledovala, sprva sva namreč imela v planu poiskati apartma v tem zalivčku, pa sva si nato premislila. Tako sva se odločila, da se ustaviva še tu, se malce razgledava ter se okrepiva … žeja je namreč huda reč ….
Peš sva se napotila proti centru vasice, ki je bila od glavne ceste odmaknjene le nekaj deset metrov…
Agios Nikitas je dokaj majhna vasica in ena tistih, ki daje tisti prijeten občutek domačnosti … ta občutek sem namreč dobila takoj. Bil je že večerni čas in na ulici je bilo zelo živahno … sprehajalci povsod naokoli, eni že v večerni opravi, drugi še v kopalkah, taverne so se že zapolnjevale, v majhnih trgovinicah so bile  na prodajne artikle usmerjene številne radovedne uči, v otroških vozičkih so malčki radovedno opazovali dogajanja ali pa sladko spali … od povsod pa se je slišal razigran smeh. V tavernah so že stregli zgodnje večerje in ob mizah, kjer so že imeli postreženo hrano, pa so mali mačji potepuhi čakali ob dobrosrčnežih, ki so jim občasno dajali dobrote iz svojih krožnikov.

Na obeh straneh uličice so stale taverne in trgovinice, ob koncu uličice pa se je nahajala peščena plaža, na kateri je bilo možno videti kar nekaj majhnih čolnov, sicer pa je tudi tu bilo dokaj živahno.
Na kratko povedano … prijetno letovišče.
Po krajšem ogledu, predahu in seveda odžejana sva se odpravila naprej … do letovišča Nydri … do najinega hotela, se osvežila ter se odpravila tudi midva na »zasluženo« večerjo.

… želim vam prijeten teden …
… prisrčen pozdrav do naslednjič … Ljubica

Celotna vsebina

Plaža Porto Katsiki

Znamenita plaža Porto Katsiki leži pod pečinami na južnem delu zahodne obale otoka Lefkada … in tja sva tokrat bila namenjena.

Ob vmesnem postanku v vasici Vassiliki sva se po obilnem in okusnem kosilu odpravila naprej.
Letovišče oziroma vasica Vassiliki leži v globokem zalivu na južnem predelu otoka Lefkada. Precej veliko letovišče ponuja kar pestro izbiro, poleg seveda kopanja na peščeni plaži in uživanja v odlični kulinariki se lahko turisti tudi rekreirajo na valovih morja, tu so namreč odlični pogoji za windsurferje … ki pa jih je prijetno tudi opazovati.
V času, ko sva odhajala iz vasice Vassiliki, so turisti še vedno prihajali na kosila, midva pa sva se napotila nazaj proti avtomobilu, da nadaljujeva pot, saj sva imela pred seboj še kar nekaj kilometrov.
Zapeljala sva ob vasici Vassiliki, spotoma videla še del njihove plaže in nato krenila po cesti, ki je zavila proti severu.
Do plaže Porto Katsiki je bilo potrebno narediti kar velik ovinek, bližnjica čez polotoček je bila namreč neprevozna. Cesta naju je tako vodila najprej skozi nekakšno kotlino, kjer so rasle oljke, nato skozi hribovsko vasico Agios Petros, vmes so naju tu in tam »pozdravljale« koze, ki so se pasle ob grmovjih, ovinkasta cesta naju je tako pripeljala na stransko cesto, ki je zavila ponovno v smeri jug, pred tem pa sva si lahko ogledovala precej velike gore … vsaj videti so bile tako. Seveda sva med potjo iskala pravo cesto … se tudi malce izgubila, saj so ceste precej razvejane … domačine sva spraševala za pot … in končno nama je uspelo priti na cesto, kjer sva že videla kažipote za najino plažo … kmalu sva tudi prispela do cilja.

Po precej strmem hribu navzdol je cesta v ostrih ovinkih vodila vse do parkirišč in že od daleč sva opazila, da so že visoko v hrib ob cesti parkirana vozila. Ko sva prispela bližje, se je tudi parkirišče že bolje videlo in bilo je polno … tako sva se odločila, da bova tudi midva pustila vozilo nekje ob cesti in šla pač peš naprej. Zaradi gneče je najin avto tako obtičal precej visoko na hribu. Po cesti sva se tako peš napotila do parkirišča, ob katerem so stale pokrite taverne-restavracije, tik pod njimi, globoko pod pečinami, pa se je v zalivčku bleščala bela plaža, ki jo je oblivalo turkizno modro morje.

Celotna obala je bila na tem predelu zelo strma … oranžno-belo-sive skalne stene so se dvigovale navpično in izredno visoko, ob katerih so bili ljudje videti kot majhne mravljice, barva morja pa se je prelivala v čudovitih turkizno-modrih odtenkih … lep prizor na pogled. Ob plaži je bil na eni strani majhen polotoček z ozkim grlom, do katerega je bila speljana potka in od tam je bil krasen razgled na celotno podobo okolice … na Porto Katsiki in velik del obale.

Zaradi pečin so do plaže vodile precej strme stopnice … in te so bile ves čas precej »prometne« … brez prestanka so se turisti vrstili po njih … eni dol … drugi gor … med njimi seveda tudi midva, saj drugače nisi mogel priti na plažo.
Prispela sva na plažo in jo od tu videla v precej drugačni podobi … skale nad nama so se zdele še večje, pa tudi okrogli kamenčki pod nogami so bili precej odebeljeni. Sonce se je prevesilo že čez polovico neba in plaža se je od močnih sončnih žarkov zelo bleščala. Na enem predelu so bili ležalniki s senčniki, v bližini pa se je v jami pod skalami nahajal majhen »lokalček« … z osvežilno ponudbo seveda …
Po ogledu sva si ob skali poiskala primeren kotiček, kjer sva se »zasidrala« … in uživala preostanek dneva na polno …

… do naslednjega petka …
… prisrčen pozdrav … in obilo poletnega sončka vam želim … Ljubica

Celotna vsebina